Pavla je upihnila stotico

Ob visokem jubileju so jo obiskali sokrajani ter ji s cvetjem, priložnostnimi darili in voščili zaželeli še dobrega zdravja in sreče. Ker je še vedno živahna sogovornica, so z njo obujali spomine, predvsem prijetne, seveda, saj je bila Pavla Prohinar kot učiteljica zelo priljubljena. Tudi župan Braslovč Branimir Strojanšek se je med obiskom prav rad spomnil osnovnošolskih let.

Rodila se je na Gomilskem v znani družini Košenina. Po končanem učiteljišču v Celju je bilo njeno prvo delovno mesto v Šentlovrencu na Dravskem polju. Leta 1941, ko je sovražnik začel preganjati slovenske šolnike, sta se z bratom pridružila partizanom na Ljubnem ob Savinji, po vojni pa je poučevala v Kozjem. Leta 1946 se je poročila z Vladom Prohinarjem iz Braslovč in dve leti zatem se jima je rodil sin Janez. Po moževi smrti 1980. je za delno prizadetega sina skrbela sama.

Ko je imela 92 let in so ji moči že močno opešale, je prosila dr. Janeza Drnovška, da ji pomaga. Takratni predsednik se je tedaj odzval ter na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj zapisal: »Ne mislimo sicer biti klasična oglasna agencija, ampak včasih, če gre za plemenit namen, tudi. Name se je obrnila upokojena gospa iz Savinjske doline, ki ima prijaznega, a delno prizadetega sina ... Skrbi jo, kaj bo z njim po njeni smrti, pa vabi kak upokojenski par ali pač koga, ki bi ga to zanimalo, da se naseli pri njih na kmetiji. Morda si kdo želi pobegniti iz mesta na deželo? Jaz sem že, a mi ni prav nič žal. In če bi kakšno kmetijo s tem rešili in komu pomagali, še toliko bolje ... In še neodvisni ste lahko od sodobnih urbanih sistemov, ki lepega dne lahko celo razpadejo. Kaj boste potem? Kdo bo še znal preživeti po kaki večji katastrofi? Mislite, da je ne bo? Na vašem mestu ne bi bil tako prepričan.« Dr. Drnovšek je ob zapisu pripisal njen naslov.

Zapis je spodbudil Mateja Mertika, študenta računalništva na fakulteti v Mariboru, da je obiskal Pavlo in njenega sina. Najprej je prišel sam, nato pa še s starši. »Bil sem izjemno vesel, da sem ju spoznal, saj sta občudovanja vredna človeka. Le želim si lahko, da bi sam nekoč s srcem spoznal stvari, kot jih je gospa Pavla pri svoji modri starosti. In njen sin Janez. Tako dobre, plemenite in srčne duše že dolgo nisem srečal, čeprav sem v stiku z veliko ljudmi …« je med drugim dejal Matej, ki jima je želel poiskati stalnega pomočnika sostanovalca. Čeprav se to ni zgodilo, stoletnica Pavla in 65-letni Janez še živita na domačiji, a leta pač zahtevajo svoje in zdaj jima je v veliko pomoč ter oporo nuna Ana Marija, obiskujejo pa ju tudi nečaki Lučka, Milan in Mojca.