Pepe s Homca prvak treh opernih hiš

Na začetku meseca je minilo 120 let od rojstva opernega pevca Jožeta Gostiča, prvaka ljubljanske, zagrebške in dunajske državne opere. Rodil se je 5. marca 1900 v Stari Loki pri Škofji Loki. S starši se je kot osemletni deček preselil na Homec in s tem krajem ostal povezan do smrti. Po očetu, ki je bil orglar v krajevni cerkvi, in po materi, ki je imela zelo lep glas in je pela v cerkvenem zboru, je podedoval glasbeno nadarjenost. Po končani orglarski šoli v Ljubljani je bil tudi sam orglar na Homcu. Prav tu se je porodila ideja, kako ohranjati spomin na opernega velikana.

»Slovesnosti v spomin na tenorista Jožeta Gostiča, imenovane Gostičevi dnevi, želijo ohraniti spomin na našega rojaka, svetovno znanega opernega umetnika, z nastopi uveljavljenih in mladih opernih pevcev, ki delujejo v opernih hišah, kjer je nastopal, in predstavitvijo njegovega širšega dela na glasbenem področju,« pravi Borut Jenko iz Kulturnega društva Jože Gostič Homec. »Žal so letos zaradi koronavirusa določene spremembe v programu.«


Marija Barbieri, poznavalka njegovega dela in življenja, pravi, da se je operni pevec Jože Gostič leta 1921 vpisal na državni konservatorij v Ljubljani in sočasno postal član zbora Opere slovenskega narodnega gledališča. »Petega septembra 1929 je njegov solistični nastop v vlogi Lenskega v Evgeniju Onjeginu skladatelja Čajkovskega odkril velik potencial mladega tenorja. Pokazal je vse dobre lastnosti, potrebne za prvorazrednega opernega umetnika: lep, izenačen glas zadostnega obsega, popolno muzikalnost, izjemen smisel za interpretacijo, dobro glasbeno izobrazbo, atraktiven videz in prepričljiv scenski nastop. Leta 1930 je diplomiral z izvrstnimi ocenami. Kot solist ljubljanske Opere je oblikoval več kot 40 opernih in operetnih vlog. Imel je po sto nastopov v sezoni in se okrepil v svojem poklicu ter postal vrhunski profesionalec,« razlaga Barbierijeva.

Izpopolnjevanje je nadaljeval na Dunaju pri Mariji Rado-Danielli, kjer je do popolnosti razvil pevsko tehniko. Glas se mu je okrepil in napočil je trenutek velike Gostičeve kariere. To mu je popolnoma uspelo, ko je leta 1937 postal član, kmalu pa tudi neponovljiv in nedosegljiv prvak Opere hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Od prvega nastopa, ko je kot gost leta 1932 nastopil v vlogi Janka v Prodani nevesti, do zadnjega, 12. oktobra 1963 kot Manrico v Trubadurju, je bil ljubljenec zagrebške publike brez primere. Gostič se je v Zagrebu razvil v umetnika, ki je imel pred seboj mednarodno kariero.


Marija Barbieri pravi, da je leta 1942 začel gostovati v dunajski Volksoperi (Dunajski mestni operi), od leta 1950 pa je sodeloval z dunajsko državno opero; leta 1951 je za deset let postal njen stalni član: »Držal se je pravila in pel tisto, kar je bilo primerno njegovi starosti, in tako postal dramski tenor. Vedrina in smisel za humor sta ga naredila za nepozabnega igralca kultnega lika Miće v hrvaški operni stvaritvi Eru z onega sveta. Jakov Gotovac mu je priznaval enkratnost v upodobitvi njegovega Miće in mu je bil za to iskreno hvaležen.«

Gostič je tudi domačemu kraju Homcu, kamor se je rad vračal, prinašal in posredoval žlahtno pesem duha. »Božič, novo leto, velika noč in sv. Ana so bili prazniki, ob katerih je Gostič pel v homški župnijski cerkvi, za sv. Ano pa skoraj brez izjeme v čudoviti baročni cerkvi sv. Ane v Tunjicah,« pravi Barbierijeva.


»Tem terminom je celo podrejal datume svojih gostovanj v tujini. Napol odrasli otroci tistega časa se ga spominjajo tudi po tem, da je priskrbel vstopnice v ljubljansko opero takrat, ko je na njenih deskah pel v Eru z onega sveta, v operah Lohengrin, Tosca, Carmen, Otelo. Primerna oddolžitev velikemu umetniku in rojaku Jožetu Gostiču je bilo poimenovanje ulice po njem na Homcu in v Nožicah. Po tej poti se je namreč večkrat sprehodil, se rad ustavil za besedo, dve, ob sovaščanih in ljudje so rekli: Pepe je spet doma.« Jože Gostič je umrl v Ljubljani 25. decembra 1963.