Pese ne sejejo več,
 denar pa še trošijo

ORMOŽ – Leta 1997 je kmečka zadruga v Ormožu prodala znamenito tovarno sladkorja (TSO), ki je proizvedla, prodala in pokrila kar 75 odstotkov vseh slovenskih potreb po tej dobrini. Tovarna je bila nekaj časa pojem razvoja in najnovejše tehnologije v Prlekiji, saj je v najboljših časih zaposlovala več kot 500 ljudi. A zgodila se je Evropa in z njo njene kvote strateških surovin, ki se ne ozirajo na življenje v lokalnih skupnostih in jih prav malo briga, kaj bo z delavci.

Zgodilo se je, da je imela večinski delež cukerice, kot nekdanji tovarni še danes pravijo v Ormožu, kmetijska zadruga, a ta preprosto ni vedela, kaj bi z njo. Takrat v Sloveniji ni bilo nobenega, ki bi udaril po mizi in jo obranil pred multinacionalkami, ki kupujejo konkurenco, da bi jo zaprle in uničile. Tovarno sladkorja v Ormožu je kupila nizozemska sladkorna korporacija Kosum in jo do leta 2006 dokončno zaprla. Delavci so ostali na cesti, 1600 kmetov, pridelovalcev sladkorne pese, je čez noč ostalo brez pomembnega dohodka na kmetiji. »Bilo je ravno dovolj za sol in poper, za čevlje jeseni na martinovo in za davke,« mi je malce hudomušno dejal neki manjši kmet, pridelovalec sladkorne pese.

Nekdanji pridelovalec nam je poslal uradni finančni načrt združenja za leto 2012, v katerem so šefi predvideli za 10.439 evrov odhodkov: 2500 evrov za kilometrino, 2000 evrov za sejnine in celo 2000 evrov za pogostitev. Pri postavki stroški storitve, ki znaša 3000 evrov, pa so napisani vprašaji, zato ni jasno, za kaj bodo porabili tisti denar. Pa cukerice že davno ni več in kmetje že davno ne sejejo več sladkorne pese.

Pod finančni načrt se je podpisal podpredsednik združenja Franc Veršič

Poklicali smo ga in pojasnil nam je, da vsako leto organizirajo regijski zbor združenja pridelovalcev, na katerem poskušajo znova obuditi idejo o pridelavi sladkorne pese, dolgoročno pa verjamejo v izgradnjo nove tovarne sladkorja, »kjer bi imeli kmetje pridelovalci kontrolni delež«, je pojasnil Veršič in dodal, »da organizacija zbora združenja pač nekaj stane, pogostitev nekaj stane, računovodja nekaj stane ...«

Vse to je najbrž res, a sliši se močno nemoralno, da vodstvo združenja, katerega člani že šest let ne pridelujejo sladkorne pese, na leto zapravi deset tisočakov. Z 2500 evri prevozijo 6700 kilometrov. Kam bodo šli? Poleg tega smo ga vprašali, ali niso kmetje v zadrugi že imeli v lasti 45 odstotkov cukerice, kar je bil velik kontrolni delež. A kmetje takrat niso nastopili enotno.

Podpredsednik Veršič, sicer direktor kmetijskega podjetja TP Agro, ki deluje v sestavi Perutnine Ptuj, zagotavlja, da bi bilo danes drugače.

»Takrat smo se učili, niti kmetje niti drugi nismo vedeli, kako in kaj. V bodoče bo zanesljivo drugače.«

Veršič ocenjuje, da bi nova tovarna sladkorja stala okoli 100,000.000 evrov. Upa tudi na tuje investitorje, saj gre za strateško surovino.