Petra smrti zrla v oči, zdaj navdihuje s polnim življenjem: »Danes sem preprosto drugačna oseba«

V prostorih Doma krajanov Galicija pri Žalcu je pred kratkim potekal dogodek Hospickafe, ki ga povsod po Sloveniji prireja Slovensko društvo Hospic. Gre za neformalno druženje, na katerem se udeleženci pogovarjajo o minljivosti. Delijo si izkušnje spremljanja hudo bolnih, govorijo o smrti in procesu žalovanja po izgubi bližnjega. Sebi in drugim tako pomagajo udomačiti oziroma detabuizirati temo smrti. 

Sprejeti njegov ritem

Kaj pomeni biti človek v zdravju, bolezni in tišini slovesa, sta na podlagi svojih izkušenj z udeleženci delila Petra Podpečan, žena in mama, ki je premagala raka na rodilih, danes pa ljudi navdihuje s tem, kako tudi v najtežjih trenutkih najti svetlobo, mir in smisel življenja, ter Peter Čepin Tovornik, vodja prostovoljcev Slovenskega društva Hospic OO Celje, vdani mentor, ki s srcem in izkušnjami mlade navdušuje za sočutje in človečnost. Slovenska filantropija ga je nagradila z nazivom naj mentor prostovoljec leta 2022, večkrat je prejel naziv naj prostovoljec Mestne občine Celje. Dogodek je povezoval domačin Matej Cvikl, prostovoljec v društvu. Za sproščeno vzdušje je s kitaro in avtorskimi skladbami poskrbel domači kantavtor Leon Ašenberger.

Slovensko društvo Hospic, ki ima 12 območnih odborov, deluje že 30 let. Ustanovila ga je zdravnica onkologinja Metka Klevišar, ki je že leta 1992 v sklopu Škofijske Karitas Ljubljana zbrala skupino somišljenikov, s katero si je prizadevala, da bi ljudje živeli in umirali dostojanstveno. Z odmevnimi seminarji so se uveljavili v javnosti, s katerimi so tudi idejo hospica razširili po vsej Sloveniji. Že več kot četrt stoletja tako deluje tudi Območni odbor Celje. »Naše poslanstvo je celostna oskrba bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim svojcem v domačem okolju oziroma tam, kjer bolnik je. Hkrati je to sočutna celostna oskrba umirajočih in njihovih svojcev, ki se po smrti nadaljuje s podporo žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. Spremljanje umirajočih pomeni tukaj in zdaj stati ob umirajočem, ki si tega želi, kjer koli že je. Pomeni sprejeti njegov ritem, njegovo pot. Ga spoštovati kot človeka in nikoli kot objekt nege,« je med drugim povedal Čepin Tovornik.

Petrina zgodba o raku uči živeti, je zgodba o sprejemanju in hvaležnosti. »Petra Podpečan je mama 19-letnega sina in 15-letne hčerke, ki ju šteje za največje bogastvo. Ponosna je na to, kar je ustvarila, in pravi, da ji nič ne pomeni več kot družina. Je žena, ki ima ob sebi ljubečega in skrbnega moža, ki jo je med boleznijo držal za roko in ji bil največja opora, prav tako kot otroka. Petra je preprosta, kmečka in delavna ženska brez maske na obrazu. Rada potuje, uživa v hribih in gozdovih, narava ji je posebno pri srcu,« je gostjo predstavil Matej, ki se je lani odločil postati prostovoljec Hospica.

Na zastavljeno vprašanje, kako se spominja časa, preden je izvedela, da ima raka, je povedala: »Danes sem preprosto drugačna oseba, kot sem bila pred sedmimi leti, preden sem zbolela. Lahko rečem, da me je življenje veliko naučilo. Pred boleznijo sem imela vse pod nadzorom, vse je moralo biti po pravilih. Otroci, šola, delo, dom ... res sem bila preveč perfekcionistka. Zdaj pa sem se naučila, da v življenju niso samo pravila in da je treba uživati v vsakem trenutku. Ni treba, da je vse vedno popolno, pravzaprav mora biti včasih tudi malo narobe, da je življenje polno. Pred boleznijo sem preveč upoštevala mnenje drugih in pogosto sem govorila, da zmorem vse. Danes pa vem, da to ni res. Človek ne zmore vsega, le dela se, da zmore, ali pa hoče nekomu nekaj dokazati,« je med drugim povedala Petra. »Prej sem vedno dajala sebe na zadnje mesto. Pa to ni prav. Če mama ni dobro, tudi otroci niso, če žena ni dobro, tudi mož ni. Zato moraš najprej poskrbeti zase, potem lahko šele za druge. Če si ti srečen in zdrav, bodo srečni tudi tisti okoli tebe,« še pravi Petra. Ob zaključku pogovora z Matejem Cviklom so udeleženci gostoma zastavili še kakšno vprašanje ali z zbranimi podelili svojo izkušnjo. Sledilo je druženje ob dobrotah, domov pa smo vsi odšli bogatejši za marsikatero spoznanje in navdahnjeni s Petrino zgodbo, ki je bila velika borka, da je premagala bolezen, hkrati pa postala navdih in upanje za marsikoga, ki se sooča z diagnozo raka.