Pevske vaje kot terapija in medsebojna povezanost (FOTO)

V domu starejših, centru Deos v Topolšici, je mogoče vsak teden slišati veselo petje in smeh, kadar se na vajah zbere pevski zbor stanovalcev, ki ga z veliko predanostjo in toplino vodi fizioterapevtka Suzana Menhart. Že ko vstopiš v njihov prostor, čutiš posebno energijo.

»Te naše vaje niso le glasbene, ampak gre za prijetno druženje, ki vsem sodelujočim prinaša obilo veselja in dobrega razpoloženja, ki se je še povečalo, odkar se nam je pridružil naš stanovalec Jože Šalej s harmoniko,« pove Menhartova. Zdaj, ko je zunaj že hladno, imajo pevske vaje vedno v prostorih fizioterapije, poleti pa se pogosto preselijo na prosto, pred dom, kjer njihovo petje pritegne še druge stanovalce in obiskovalce doma.

Pevski zbor vodi diplomirana fizioterapevtka Suzana Menhart, ki občasno vzame v roke kitaro.

Jože Šalej harmoniko igra že 77 let.

Preproste pevske vaje pa se hitro spremenijo v pravo manjšo prireditev, ki združuje in razveseljuje vse navzoče. »Pevski zbor je več kot le skupina ljudi, ki pojejo. Je dokaz, da nikoli ni prepozno za veselje, ustvarjalnost in medsebojno povezanost,« nam pove Suzana Menhart, ki občasno zbor spremlja s kitaro. Marsikdaj pa v domu zaigrajo in zapojejo tudi komu, ki praznuje rojstni dan.

Izkušen muzikant

Duša pevskega zbora je, kot rečeno, znani dolgoletni glasbenik Jože Šalej iz Velenja, sicer Korošec po rodu, ki je leta 1964 ustanovil Ansambel Jožeta Šaleja, s katerim je kar 13 let igral v restavraciji na Jezeru v Velenju in na Golteh. Igral je tudi v ansamblu Planika in sodeloval še s številnimi drugimi pevskimi zbori, orkestri in narodnozabavnimi ansambli.

»Harmoniko igram skoraj vse življenje, saj sem jo vzel v roke že v zgodnjem otroštvu,« nam pove Jože, ki je bil tudi član zasedbe Vitezi polk in valčkov. Tri otroke ima, dva sinova in hčer, a glasbene gene je podedoval po njem le najmlajši Joži, ki je profesionalni glasbenik, pianist, korepetitor. »Po njem imam tudi enega vnuka, tako da lahko rečem, da bo moj vnuk še pel slovenske pesmi,« pove harmonikar, ki je svoje znanje dolgo prenašal na mlajše. Ustvaril je okoli 140 glasbenih del tako za svoj ansambel kot druge narodnozabavne izvajalce, denimo družinski Trio Pogladič in ansamble Frajerji, Zvončki ter Ta pravi faloti. Ponosen je, da je nekaj pesmi posnel s pevko Anito Zore, ki je bila dolga leta pevka Alpskega kvinteta.

Pesmi piše v poseben zvezek, ki ga ima vedno pri sebi.

»Glasba je bila vedno moja terapija in tako je še danes. Pa še nekaj je pomembno, glasba je kultura, nikoli politika,« še pove glasbenik, ki je končal šest let glasbene šole, v življenju pa se je veliko ukvarjal s športom. Igral je košarko, namizni tenis, dvigoval uteži, tudi z atletiko se je ukvarjal. V času glasbenega delovanja je na festivalih prejel veliko nagrad in priznanj tako s svojim ansamblom kot z Ansamblom Planika. Ponosen je na plaketo častni godec, ki jo je leta 2005 prejel na prireditvi Slovenski slavček.

V dobri družbi

Jesen življenja Jože zadnje leto in pol preživlja v domu Zimzelen v Topolšici, kjer mu je, kot pravi, zelo lepo. »Ambient je idealen, družba tudi. Vse mi odgovarja,« pravi Jože, ki ima težave s srčnim popuščanjem. A na vse to pozabi, kadar zbor spremlja s harmoniko in ob tem pojejo vsi. »Glasba me gor drži,« pravi Jože, ki je igral na več kot 400 ohcetih. »Tudi na svoji,« nam zaupa. In še vedno neizmerno uživa, kadar raztegne meh, saj čuti, kako z glasbo vsakemu hitro zleze v dušo.

Jože se še vedno rad tudi pošali in tu in tam kaj pove v verzih. Pri sebi ima vedno zvezek, v katerem so skrbno napisana besedila. Harmoniko je začel igrati že pri šestih letih, ves ta čas je ostal zvest klavirski, igral je tudi sintesajzer, diatonične harmonike pa nikoli. Še danes zelo rad igra tako Šegovčeve kot tudi Avsenikove in druge skladbe. Ko ga pobaramo, kakšno mnenje ima o trenutni narodnozabavni sceni, pove: »Glasba ne pozna meja, spremlja pa generacije. Sam nimam nič proti vsem novodobnim sestavom, a v marsikateri skladbi slišim že znane takte, malo preveč je plagiatov.«