V soboto se je na Bohinjski Beli zgodilo nekaj, kar se ni še nikoli. Prvič v zgodovini so se srečale gorske reševalke Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Tokrat ni šlo za klic na pomoč, vajo ali intervencijo, ampak za to, da se srečajo in povežejo med seboj, da se družijo in izmenjajo izkušnje ter se tudi odkrito pogovorijo o vseh izzivih, ki jih čakajo, ko poleg službe in družine v svojem prostem času pomagajo ponesrečenim in izgubljenim v gorah.
Zadržani moški
Da so si imele marsikaj povedati, izvemo od 69-letne Lidije Honzak, ene od pionirk ženskega gorskega reševanja pri nas, ki verjetno najbolje od vseh prisotnih na srečanju ve, kako zelo dolga in zahtevna je bila pot od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes za reševalke v še vedno pretežno moškem svetu. Za njo je že 41 let reševalnega staža, zato si je takoj ob prihodu prislužila velik aplavz.
GRZS z večanjem števila gorskih reševalk postaja še veliko boljša, saj imajo dekleta marsikatero lastnost, ki je fantje nimamo.
Lidija je v takratno Gorsko reševalno službo (GRS) vstopila sredi osemdesetih let. Takrat je bila vrhunska alpinistka in članica prve slovenske ženske alpinistične odprave v Pamir. Povabil jo je tedanji predsednik GRS Anton Sazonov - Tonač, legendarni alpinist in član istega alpinističnega odseka kot ona – AO Matica. »Tonač je bil naklonjen ideji, da bi bile v GRS tudi ženske, drugače pa so bili do nas precej zadržani. Pred menoj je bilo že kar nekaj zdravnic, a da bi me, alpinistke, sodelovale pri intervencijah, še zdaleč ni bilo samoumevno,« pripoveduje. V izrazito moški skupini reševalcev, kjer so bile ženske večinoma zdravnice, Lidija ni sodelovala pri najzahtevnejših akcijah. »Včasih je bilo več nošenja z nosili, ker še ni bilo toliko helikopterskega reševanja. Te akcije so bile fizično zelo naporne, zato me niso spustili zraven. Sem pa veliko dežurala in sodelovala pri lažjih intervencijah,« se spominja.
Ena skupina se je lotila raftinga. FOTO: GRZS
Ženske rojevajo, moški rešujejo
Njena naloga je bila prav posebna, se pošali. »Kar nekaj let sem držala nogo med vrati, da so ostala odprta še za druge ženske. In so prišle!« Veliko je bilo odvisno od posameznikov v vodstvu GRS. Če je bil kdo ženskam nenaklonjen, so se vrata hitro zaprla. »Zdaj je precej drugače. Mladi si sploh ne morejo predstavljati, kako je bilo. Danes se tudi najzahtevnejših intervencij lotevajo reševalke, v Mariboru imajo načelnico društva in tudi podpredsednica GRZS je ženska,« je ponosna na nekoliko mlajše rodove.
Danes se zdi skoraj neverjetno, da je še pred kratkim veljalo, da so ženske za to, da rojevajo, moški pa, da rešujejo. Natanko to je nekoč nekdo izjavil v radijski oddaji, smeje pove Lidija Honzak. Gorske reševalke so ga slišale in takoj poklicale v oddajo ter odločno protestirale.
Katera je prva
Nekatere ženske so se udeleževale reševalnih akcij že pred letom 1982, vendar so dokumenti o njih zelo pomanjkljivi. Po vojni se med gorskimi reševalkami omenja alpinistko Stazo Černič in zdravnici Vido Košmelj in Ljubico Zavrnik, nekateri kot prvo slovensko gorsko reševalko omenjajo znamenito alpinistko Barbko Lipovšek Ščetinin, ki je leta 1973 v zahtevni iskalni akciji našla izgubljenega turnega smučarja, svojega očeta Marijana Lipovška.
Takšni prizori so sedaj običajni, včasih pa ženske niso sodelovale v zahtevnih intervencijah. FOTO: GRZS
Od peščice do 71
Po podatkih GRZS je prva ženska uradno postala gorska reševalka leta 1982. To je bila zdaj že pokojna zdravnica Mira Zaman iz GRS Tržič. V osemdesetih so ji sledile Špela Kristan, Anda Perdan, Mira Ažman, Martina Zupančič, Božena Žižič in Eva Pogačar, vse zdravnice. Nato se je število žensk počasi, a vztrajno povečevalo, in to predvsem tistih, ki niso bile zdravnice. Leta 2015 jih je bilo med 848 člani GRZS 46, leta 2019 50, leta 2020 54, leta 2022 60. Letos jih je med 896 člani 71.
»Gorske reševalke predstavljajo izjemno pomemben del gorske reševalne službe in dejstvo je, da GRZS z večanjem števila gorskih reševalk postaja še veliko boljša, saj imajo dekleta marsikatero lastnost, ki je fantje nimamo, pa je za gorsko reševanje še kako pomembna. Ponosen sem, da je Teja Čas Slak letos postala podpredsednica zveze kot prva ženska na enem izmed vodstvenih položajev,« pravi predsednik GRZS Gregor Dolinar.
»Pred menoj je bilo že kar nekaj zdravnic, a da bi me, alpinistke, sodelovale pri intervencijah, še zdaleč ni bilo samoumevno.«
Prav zato je bilo sobotno srečanje več kot prijeten izlet na Bohinjsko Belo. Enaindvajset žensk, ki so svoje življenje posvetile tudi plemenitemu in prostovoljnemu reševanju v gorah, se je razdelilo v dve skupini. Ene so se podale na rafting, druge na ogled jame pod Babjim zobom. Lidija Honzak kljub vsemu opozarja, da doseženo ni nekaj, kar bi bilo mogoče vzeti za vedno. »Zdaj morda res ni več potrebe, da bi se čutile manjvredne, a vendar moramo imeti takšna srečanja, da se povezujemo in krepimo. Še vedno se namreč lahko zgodi, da na vodstveni položaj pride kdo, ki ženskam ni naklonjen, in vse, kar smo dosegle, se lahko hitro konča,« je prepričana.
