Piranski zaliv je bil nekoč eno pomembnejših letalskih središč, a hidroplani so jezili ribiče

Ko danes na obmorski pešpoti pri Bernardinu, na območju Jadralnega kluba Pirat, opazujemo jadrnice in turiste, si je težko predstavljati, da je bil Piranski zaliv nekoč eno pomembnejših letalskih središč v tem delu Evrope. Tam, kjer danes stojijo pomoli jadralnega kluba, so v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja vsak dan vzletali in pristajali hidroplani. Brneli so od zore do mraka, dvigovali valove, rezali nebo in prinašali duha modernega sveta. Bernardinski zaliv je bil takrat pravo mravljišče: piloti v usnjenih jaknah, mehaniki z mastnimi rokami, dame v klobukih in bogati gostje iz prestižnega hotela Palace, ki je bil zgrajen leta 1910.

Črno leto 1927

Po prvi svetovni vojni je Istra pripadla Italiji, turizem pa je bil na kolenih. Podjetna tržaška družina Cosulich, mogočni industrialci z ladjedelnicami in tovarnami, se je odločila, da bo Portorož spremenila v mondeno letovišče. Kupili so hotele, tudi razkošni Palace, in gostom želeli ponuditi nekaj, česar niso imeli nikjer drugje – letenje. Leta 1921 so od vojske ugodno kupili odsluženi hidroplan vrste FBA. Trisedežni leteči čoln s 180 konji je postal velika atrakcija. Gostje so za nekaj lir lahko leteli nad Piranom, solinami, Trstom, Benetkami.

Navdušenje je bilo tolikšno, da so Cosulichevi kupili še dva hidroplana in leta 1922 ustanovili podjetje Sisa – Societá Italiana Servizi Aerei. Rodilo se je prvo zasebno letalsko podjetje v regiji. Ker je bil Tržaški zaliv preveč izpostavljen burji, so letala naselili v bolj zavetni Bernardin. Najprej so postavili šotor, nato leseni hangar. Včasih je bilo v zalivu tudi po več deset letal. Ribiči so godrnjali, rohnelo je vsakdan, turisti so si pokrivali ušesa, domačini pa so s strahom pogledovali v nebo. Nesreče namreč niso bile redke, leta 1927 se jih je tako zgodilo kar osem, v katerih je umrlo šest pilotov. Istega leta je izbruhnil še požar v lesenem hangarju. Ogenj se je razširil in na pomoč so prišli celo gasilci iz Trsta. Uničenih je bilo šest letal. A Cosulichevi se niso vdali.

Živeli kot grofje

Zgradili so večji, zidan hangar, razširili delavnice in leta 1929 pripravili velik letalski spektakel z akrobatskimi poleti, spusti padalcev in tekmovanji. Ljudje so drli od vsepovsod. V Bernardinu je kmalu po ustanovitvi letališča začela delovati šola za civilne in seveda vojaške pilote. Izšolali so tudi sto letalcev na leto, predvsem tisti za potrebe vojske so bili mladi, stari komaj 20 let. Eden od njih je bil Giullio Andrea Meroni iz okolice Milana, s katerim smo se že pred leti pogovarjali v Portorožu, kamor se je rad vračal.

»Najprej sem se šolal pri Comu, a s hidroplanom nisem in nisem mogel vzleteti. Devet ur sem poskušal! Bil sem obupan. Leta 1935 pa so me poslali v Bernardin. Tam sem po štirih urah vaj poletel. Tega ne bom nikoli pozabil,« je pripovedoval. V njegovi skupini je bilo 41 pilotov, poleg njih še 40 izkušenih letalcev. Bili so lepo oblečeni, imeli so dobre plače in uživali so status posebne vojaške elite. »V primerjavi z drugimi vojaki smo živeli kot grofje,« se je smejal. Med njegovimi prijatelji je bil tudi pilot Morolino iz Benetk. »Odličen letalec, pravi talent. A usoda je bila kruta. Pri enem od vzletov je naredil napako. Letalo je treščilo v vodo. Trupla nikoli niso našli,« je povedal Meroni. Spominjal se je tudi sošolca Viaglia, ki se je zaljubil v hčer piranskega krojača, ki jim je šival uniforme. »Hodili smo na plese, v lokale, na večerje. Bili smo mladi in svobodni,« je pravil. Spominjal se je karnevala v hotelu Palace, potegavščin, ki so jih ušpičili domačinom in drug drugemu, nogometnih tekem na igrišču v Luciji, kjer danes stoji TPC. Ob nedeljah so imeli prost izhod. Hodili so v piranske restavracije, jedli kalamare in pili malvazijo.

Le še jekleni tirnici

Cosulichevi so šli še dlje. V ladjedelnici v Tržiču so začeli izdelovati lastna letala znamke Cant. Skupno so jih izdelali kar 1600. Razvili so potniška letala cant 10 za pet potnikov, prvi pravi potniški hidroplan cant 6 in cant 22, trimotorni velikan za 12 potnikov. Leta 1926 je iz Portoroža poletelo prvo letalo redne linije proti Torinu, z vmesnimi postanki v Benetkah in Pavii. Sledile so povezave do Brionov, Lošinja, Zadra, Genove, celo Marseilla v Franciji. Portorož je bil povezan s svetom. Konec 30. let so hidroplani začeli izgubljati pomen. Kopenska letala so postala hitrejša in zanesljivejša. Podjetje Sisa je zamrlo. Po eni zgodbi so letališče med vojno minirali Nemci, po drugi naj bi ga leta 1944 bombardirali zavezniki, takrat ko so v koprskem zalivu napadli slovito ladjo Rex. Danes sta od vsega ostali le dve jekleni tirnici za dovoz letal v morje. Je pa še en zanimiv podvodni spomin na tisto dobo: pred Bernardinom so na morskem dnu razbitine hidroplana, ki je potonilo med obratovanjem letališča.

Če ne bi bilo raziskovalcev, kot sta Srečko Gombač in Tomi Brezovec, ter njune knjige Letala s sidrom, in Bogdane Marinac, ki se je v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran temeljito poglobila v raziskovanje slovenskih sledi v danes že pozabljenem hidroletalstvu s knjigo Med valovi in oblaki, bi danes o vsem tem vedel le še malokdo. Sicer pa ob obujanju spominov na piranske hidroplane ne moremo mimo dejstva, da Slovenija danes vzpostavlja lastno floto za gašenje iz zraka s štirimi letali air tractor AT-802 fire boss. Dve že imamo, prihod še dveh pa je najavljen za letos. Air tractorji so tudi hidroplani oziroma natančneje lahka sodobna amfibijska letala. Pomembno vlogo v turizmu pa ima Aerodrom Portorož. Slavnostno so ga odprli z letalskim mitingom leta 1963, 1980. pa je dobil dovoljenje za javni prevoz v domačem in mednarodnem prometu.