
Galerija

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v daljšem pogovoru za Sobotno prilogo Dela, spregovorila o aktualnih temah.
Na začetku mandata, priznam, sem bila mogoče še kar malce naivna in sem mislila, da jih bo s predsedničino besedo mogoče prepričati oziroma izvesti mediacijo. Poskušala sem pri mnogih temah, a stranke marsikdaj ne morejo zbrati toliko energije in vizionarskega poguma, da bi stopile skupaj vsaj pri strateških temah.
Tako je med drugim komentirala napet odnos, ki ga ima s predsednikom vlade Robertom Golobom v povezavi z neuspešnim izbiranjem kandidatov za mesto guvernerja banke Slovenije. Tako je dejala: »Sama niti razgovorov še nisem opravila s kandidati, in ko sem jih, sem povedala, da so na voljo boljši kandidati. Lahko mi verjamete, da se Anton Rop ni prijavil na pamet. Pogovarjal se je s predsednikom vlade. Kako, kje in zakaj so se mnenja spremenila, ni moja stvar. A ko sem po prvem krogu pogovorov s predstavniki parlamentarnih strank štela, nisem ne pri enem ne pri drugem kandidatu preštela do 46 poslanskih glasov podpore. Odločila sem se za boljšega kandidata. Ni uspel in predsednik vlade morda zdaj pričakuje, da bom kar po vrstnem redu državnemu zboru predlagala v imenovanje kandidate, ki bi tam, kot kaže, po tekočem traku padali. Tega ne bom počela, ker to ni korektno do strokovnjakov, ki so pripravljeni dati soglasje. Da bomo predlagala kandidata v imenovanje šele, ko bom preštela do 60 za varuha oziroma 46 poslanskih glasov za guvernerja, sem mu na zadnjem srečanju tudi povedala.«
Predsednica je ob tem razkrila tudi, kaj jo je v slovenski politiki najbolj razočaralo. »Poslušam ljudi in na enem od zadnjih posvetovalnih referendumov so povedali, da si želijo sprememb volilnega sistema. Glede na rezultat sem pričakovala, da se ga bodo poslanci dotaknili, pa ni šlo. Ljudje so jasno povedali, da si želijo preferenčni glas, ki ga poznamo na evropskih volitvah in se je tam pokazal za dobrega. Trenutno ljudi moti, da ne vedo, koga so na koncu izvolili, ker dajo glas listi.
Sprememba bi povečala zaupanje v politični razred. Pri tem je pomembno tudi, da mi sami s svojimi aktivnostmi ne povečujemo nezaupanja v politiko. Kako naj nam ljudje zaupajo, če si mi med sabo ne? Enako je s spoštovanjem. Če mi ne spoštujemo drugih, kako lahko pričakujemo, da bodo drugi nas? Spoštovanje do sodnega sistema na primer, ki ga z glasnim skandiranjem o krivosodju povzročajo podporniki ene stranke na ulicah, ni korak k spoštovanju treh vej oblasti …
Da so kritike sodstva prestopile mejo sprejemljivega, so na veliki petek opozorili na vrhovnem sodišču. Nanašale so se predvsem na ravnanje SDS. Na drugi strani političnega pola ima tudi predsednik vlade težave s komisijo za preprečevanje korupcije, računsko sodišče opozarja, da so jim bila odvzeta sredstva … Kako resna je erozija demokratičnih vrednot?
Zelo resna. Politiki bi se morali vprašati, kam to lahko pripelje. Če komu ni jasen odgovor, mi je zelo žal. Spoštovanje institucij je nujno, predvsem takrat, ko se z njihovimi odločitvami ne strinjaš. Če institucij ne spoštujemo, spodkopavamo pravno državo. To lahko vodi v samovoljo, korupcijo in zlorabo moči – kar dolgoročno škodi vsem. Nespoštovanje sodne veje oblasti gledamo že zadnjih petnajst let. Vsakič, ko nekomu kakšna sodba ni všeč, začne kričati o krivosodju. To je potem kot snežena kepa in lahko pridemo do tega, da že vsak, ki se znajde v postopku, govori o nepriznavanju sodišča.«