Plačaj, pa te bomo predvajali!

Ko je mlada pevka Apolonija Šterk baladi Menjam life postavila še zadnjo piko na i, jo je, v upanju, da bo z njo navdušila glasbene urednike, razposlala po komercialnih radijskih postajah po Sloveniji.

Ko je naslednjič pregledovala elektronski nabiralnik, je šokirana ugotovila, da so v njem, namesto mnenj urednikov o tem, kakšna se jim zdi pesem, marketinške ponudbe na meji spodobnosti.

Sto petdeset 
evrov in še DDV

Na grosupeljskem radiu Zeleni val so ji kar brez ovinkarjenja ponudili kupčijo: za 150 evrov in še DDV – 10-minutni intervju ter 15 predvajanj v 14 dneh! Grosupeljčani niso bili edini: podobne predloge je dobila še s treh drugih radijskih postaj. Ker je v glasbenih vodah že nekaj časa in je o takšnih primerih že slišala, ni bila popolnoma šokirana, a vseeno presenečena in precej ogorčena. Če se ji ob tem že niso podili po glavi Prešernovi verzi, da človek toliko velja, kar plača, si je najbrž prepevala vsaj besedilo svoje skladbe: Na glavo se obrača vse, kar naredim, kje je smisel, če na koncu vse zgubim...

»Kaj se bo predvajalo, na našem radiu določajo poslušalci,« nam je zatrdil glavni in odgovorni urednik Radia Center David Irgolič in dejal, da plačevanje za predvajanje določene glasbe na njihovih frekvencah niti slučajno ni mogoče. »Če kdo, lahko to, kaj bomo vrteli, določajo poslušalci,« je še dodal, zelo podobno so nam odgovorili tudi z Radia Ekspres. Na ta način prav tako ni – več! – mogoče priti v eter Radia 1, Radia Antena in Radia S, nam je sporočil programski direktor Andrej Vodušek: pred leti je bilo, je dejal, ne za naštete radijske postaje, pač pa na splošno, takšne vrste poslovanje nekaj popolnoma običajnega na večini lokalnih in regionalnih radiev, tako komercialnih kot nekomercialnih.

Pevci se izmikajo

Za tako imenovani powerplay so obstajali celo javno objavljeni uradni ceniki, ki pa jih je večina s profesionalizacijo radijskega trga – začela se je okrog leta 2006 – umaknila, nam je razložil Vodušek. Očitno obstajajo še zdaj, a jih nihče ne obeša na veliki zvon. Z radia Zeleni val nam svojega cenika, kljub večkratnim poskusom vzpostavitve stika prek telefona in elektronske pošte, niso sporočili.

»To zgodbo o plačilih za predvajanje sem slišal že večkrat, a se nikoli nisem srečal s tem. Sam ne bi plačal za predvajanje, ker če glasbenim urednikom, poslušalcem ali komur koli moja skladba ni všeč, naj je pač ne vrtijo. S tem nimam težav,« zatrjuje Omar Naber, ki meni, da ne pozna nikogar, ki bi moral plačevati za predvajanje.

Podobno meni Jan Ževec Lovše. »Poznam takšne in drugačne zgodbe iz ozadja, ki jih ne bi izpostavljal, lahko pa povem, da se dogajajo tudi primeri, ko izvajalec, producent, menedžer in tako dalje dobesedno na silo, s plačilom radiu, zagotovi predvajanje skladbe, ki bi po vseh kriterijih poslušalcev pogrnila na testu,« pravi član skupine In&Out Tim Kores - Kori. Koroški glasbeni čudež Fredi Miler pa meni, da je glasbenikov, ki plačujejo za predvajanje, veliko, a sam ni eden izmed njih. »O tem nočejo govoriti. To je največja težava. Sama sem si dejansko zaprla vrata na tem radiu (Zeleni val, op. a.), verjetno pa tudi na vseh drugih, kjer to počnejo,« opozarja Apolonija.

S plačevanjem ni nič narobe

Miki Šarac, lastnik Studia Gong in založbe Gong Records, meni drugače, češ da s plačljivim predvajanjem ni nič narobe. »Kar se tiče plačljivega predvajanja, se nam kot založbi zadeva ne zdi sporna, saj takšen komercialni instrument poznajo povsod po Evropi in Ameriki. To je tako imenovani powerplay ali pospešeno predvajanje, kot bi rekli po slovensko. Založbe se tega poslužujemo v primeru promocije novih singlov,« razlaga Šarac.

Kot pravi, je bilo takšno poslovanje zelo uspešno od sredine devetdesetih do konca minulega desetletja. »Zgodilo se je mreženje radijskih postaj, ki so vpeljale nove radijske doktrine (tu gre predvsem za komercialne radie), pri katerih mora biti glasba, ki se predvaja v dnevnih terminih, čim bolj neopazna, medla, da poslušalca emotivno ne vznemiri, kajti na teh postajah je pomemben reklamni program oziroma EPP, ki je tudi, v primerjavi z glasbo, za nekaj decibelov glasnejši. Uredniki radijskih mrež so zato powerplay kot glasbeni instrument ukinili, kar je po nekaj letih povzročilo padec slovenske zabavne glasbe in popa. Menimo, da je večja težava, da slovenska glasba kljub plačilu nima vstopa v naše medije,« razloži svoj pogled na omenjeno tematiko.

Če bi bilo plačevanje nekaj običajnega, bi morali poslušalci verjetno vedeti, da je to tako imenovano pospešeno predvajanje, približno tako, kot vedo, kdaj so na vrsti oglasi. A na plačane pesmi niso posebno opozorjeni. In če je to že tako običajno, zakaj radijske postaje vztrajno molčijo o svojih cenikih? »Če se plačuje, naj se, vendar naj bo to jasno in za vse enako,« se strinja tudi Apolonija.

Le za tiste, ki imajo denar

Na ministrstvu za kulturo menijo, da bi praksa nekaterih komercialnih radijskih postaj, ki pesmi glasbenikov predvajajo tudi proti plačilu, lahko spadala med plačana obvestila. Zakon o medijih jih v 46. členu šteje med oglaševalske vsebine, kar pomeni, da predvajanje samo po sebi ne krši zakona o medijih, če radio pri tem izpolnjuje vse zakonske zahteve. To pa pomeni, da označi, kadar gre za plačano objavo, da loči objavo od uredniško oblikovanih vsebin in da je maksimalen obseg plačanih objav in oglasov 12 minut na uro programa. Na kulturnem ministrstvu takšni praksi sicer nasprotujejo. Po njihovem mnenju bi namreč ta model predvajanja glasbe na radijskih postajah vodil v vrtenje skladb izključno tistih glasbenikov, ki imajo za to dovolj denarja.