LJUBLJANA, PEROJ - Zgodbe o hrvaški obali Slovenci povezujejo z vikendi ali dopusti ter preživljanjem prijetnih trenutkov na soncu in slanem zraku. Nekateri se na jesen življenja celo preselijo v hrvaške kraje, ki pač niso tako daleč od domovine: »Želela sem si hiško blizu Ljubljane, od tu do dvorišča v Portiću imam 195 kilometrov,« svojo izbiro, da se odseli v okolico istrskega kraja Vodnjan, pojasnjuje 61-letna Ljubljančanka
Božena Sivec.
Pred petimi leti se je odločila, da bo začetek upokojenskih let preživela v Portiću oziroma Peroju, kjer so svojdan gradili na črno – a ne Božena, saj je hotela kupiti legalno gradnjo, in to je tudi storila. Težava je bila v tem, da hiša (s pogledom na Brione, kar jo je še bolj privabilo k nakupu) ni imela elektrike, toda agentka, ki ji je prodala nepremičnino, je zatrjevala, da s Hrvaškim elektrogospodarstvom (HEP) ni težav: »Greš na HEP in plačaš, mi je pojasnila. Ko pa sem prišla k njim in hotela plačati, so rekli, da to ne gre kar tako,« se spominja po petih letih čakanja na elektriko.
Obljube so bile tolažba
Vemo, da pri Hrvatih ni vse zlato, kar se sveti: ta teden so, recimo, v Makarski slavnostno odprli novo stavbo mestnega vodovoda – le da za okrogel milijon evrov nima kanalizacije, ampak bodo odplake zbirali v greznici! Boženina hiša je na srečo imela vodo, plačevali pa so jo kar eni od krajank, ki je bila tam prijavljena in naj bi nato plačila posredovala lastniku vodovoda: »Lastnik je bil fizična oseba, pisal naj bi se
Ivo Curi, a ga nisem nikoli videla.« Toda voda je bila. Sprva.
Sprva je tudi gorelo upanje, da bo elektrika kmalu: »Maja 2014 sem vložila prošnjo.« V njej je pod rubriko Posebne zahteve Božena v hrvaščini vpisala »čim prej, prosim«. Pravi, da je za elektriko vplačala 3200 evrov, po računih je razvidno, da je vplačala več kot 23.000 hrvaških kun. Minevali so dnevi in meseci, nekje vmes je Božena za prvo nujo prešla na sončno energijo: »Gor sem si dala sončne panele, ampak je treba ves čas paziti, da imaš dovolj kapacitete, da lahko bereš,« pojasnjuje omejitve take rešitve.
Iz mesecev so nastala leta; Božena pravi, da so bile vmesne obljube hepovcev prazne besede: »Njihovim obljubam ne verjamem več, s tem so nas samo tolažili.« Po nekaterih od teh obljub, se spominja, bi do septembra 2016 njeno naselje (in sosednja) moralo imeti elektriko. A pravi, da so takrat komaj začeli kopati jarke za kable, postavili pa so transformatorsko postajo: »Iz pogodbe, ki sem jo podpisala z njimi, ni razvidno, da moramo to postajo plačati mi.« To je ugotovila šele, ko je zahtevala prekinitev pogodbe s HEP.
Nimajo niti gradbenega dovoljenja
Junija lani je namreč imela vsega dovolj: »Zdaj je idealen čas v življenju, da bi tam dol uživala, pa se jezim,« pravi. Jezi jo, da ji od 12. junija lani – ko je prekinila pogodbo – ne vrnejo denarja: »Sprva se sploh niso oglasili do septembra. Nato so ponudili 7000 kun, jaz pa jih imam notri 23.000. Vprašala sem jih, kaj mi sploh računajo, če elektrike ni bilo,« pravi. Seveda je v Boženinih 3200 evrih tudi njen delež transformatorske postaje; Hrvati so ta vložek ocenili na okoli 16.000 kun.
Boženi ne pomaga dejstvo, da elektrike od HEP nikoli ni imela, in tudi njena želja, »da se ta zgodba zaključi, ker noče več nič imeti s HEP,« se očitno ne bo tako kmalu uresničila. Božena poudari, da takega odnosa nimajo zgolj do Slovencev: »Tam so Bosanci, Čehi pa tudi Hrvati. Moja soseda je Hrvatica
Ana, ki je vložila prošnjo leta 2006. Elektrike še nima, ampak za kaj so vzeli denar?« Opozarja, da so poti, kjer so bili skopani jarki, zasebne: »Vem, da od najmanj dveh sosedov nimajo soglasja za to, kar so naredili,« pravi Sivčeva – a na Hrvaškem menda nikomur ni mar za to.
Ni gradbeno območjeO razmerah smo povprašali tudi občino Vodnjan, v kateri je naselje. Načelnik upravnega oddelka Filip Macan nam je uvodoma pojasnil, da mesto ni pristojno za zagotavljanje pogojev za priključitev na komunalno infrastrukturo: »Glede na to, da je lokacija nepremičnine v naselju Peroj, v delu zaliva Portić, lahko sklepamo, da predmetno območje ni gradbeno območje ter ni bilo mogoče niti zgraditi celotne infrastrukture.« Čeprav je gradnja Sivčeve legalna, ji to dejstvo ne pomaga kaj dosti.
S HEP smo dobili potrditev navedb Sivčeve: v odgovoru so namreč povedali, da so njena vplačila zmanjšali za stroške pridobitve potrebnih gradbenih aktov ter gradnjo transformatorske postaje: »Glede na kompleksnost reševanja lastniškopravnih razmerij še ni pridobljeno gradbeno dovoljenje,« je zapisal uradnik, ki se je pozabil podpisati, ter še dodal, da pričakujejo dokončanje infrastrukture do »začetka poletne sezone« – a žal niso povedali, katerega leta.
Zaprli še vodo
Sivčeva je zdaj v Ljubljani, ker je vmes ostala še brez vode: »Konec predlanskega novembra so nam vodo zaprli, nato smo jo dobili za veliko noč, zdaj decembra pa so jo znova zaprli. In sem imela vsega poln kufer, popokala sem mačka in sva prišla v Ljubljano.« Tisti Ivo Curi (če je ime sploh resnično) naj bi vodovod po Boženinih informacijah prodal nekemu Puljčanu. Sivčeva pa se zelo kmalu vrača v Istro – nazaj na košček zemlje, kjer nima elektrike in vode, ima pa svoje veselje. In 16.000 razlogov, da se bori s HEP; nazaj hoče vsaj denar, če že elektrike ni dobila po štirih letih čakanja.
