Plačljivi brezplačniki

Nekaj novodobnih globalnih navad smo že pred časom prevzeli tudi v Sloveniji. Med njimi akcijske letake trgovcev. Doma nas, običajno v začetku tedna, čakajo kupi raznobarvnega papirja, s katerim nas trgovci vabijo v svoje trgovine. Najprej so se tega lotili veliki, ki so si med seboj poskušali iztrgati kupce. Verjamem, da so pisani zastonj »časopisi« v začetku res pomagali, trgovci še danes trdijo, da se »prodaja samo tisto, kar je v letaku«. A letaki ležijo tudi na tleh, strgani, zmečkani, moteči do te meje, da so se začele na nabiralnikih pojavljati nalepke Brez reklam.

Kaj ta vojna v resnici pomeni? Na tisoče ton papirja, ki gre bliskovito hitro v koš, je nedvomno veliko breme za okolje. Ne samo zaradi ostankov, ki po uspešni akciji ležijo vsepovsod, pač pa tudi zaradi tega, ker ta globalna navada enormno povečuje potrebo po novem papirju, s tem pa vpliva na nadaljnje nekontrolirano krčenje gozdov. Tudi deževnih, ki so tako pomembni za ohranjanje klimatskega ravnotežja na planetu.

Sama sem prav tako odvisna od papirja, pa trkam na našo kolektivno vest, kako smiselne so te akcije trgovcev. Če jih izdajajo vsi, tudi manjši, se njihov učinek znižuje, saj na koncu prodajo omejuje kupna moč, in ne bleščeč enodnevni letak. Za okolje bi bilo veliko bolj koristno, če bi se trgovci v aktivnem udejanjanju svoje družbene odgovornosti odrekli tej papirni tekmi. Ponudili bi nam lahko mnogo obsežnejše, celo interaktivne letake prek elektronskih medijev ali drugih kanalov, ki ne pomenijo tako velikega ekološkega bremena za relativno malo učinka.

Nekateri bi z ukinitvijo akcijskih letakov tudi izgubili. Najprej poštarji, ki trgovcem te kataloge mastno zaračunajo, pa tiskarji, ki bi se morali optimirati in spustiti cene, tudi oblikovalci in uredniki.

Nobenega vprašanja pa ni, kako bi spremembo sprejeli mi, potrošniki, če bi se to poznalo pri zniževanju trgovskih marž. Plačniki teh brezplačnih časopisov smo na koncu namreč vedno le mi. Nevede smo postali naročniki brezplačnikov, ki jih v resnici sami plačujemo. Prihranjeni denar bi trgovci lahko namenili tudi svojim zaposlenim, ki nimajo vedno razloga za smeh, pa tudi dobaviteljem, ki jih pravica do prodajne police največkrat preveč stane. Le kateri od trgovcev si bo prvi upal na ta način dokazati resničnost svojih okoljskih in trajnostnih obljub?