Plamen sveče razsvetljuje temo smrti

Slovenska pokopališča žarijo v stotisočih lučk. Prižiganje nagrobnih sveč, ki žalujoče povežejo s pokojnimi, doseže vrhunec ob dnevu spomina na mrtve. Kdor ne more h grobu, prižge katero za umrlega doma. Kot večina tradicionalnih praznikov tudi ta temelji na verovanju in z njim povezanem obredju. »Mnogi od najpomembnejših praznikov so bili povezani z mrtvimi, odnos do rajnikov pa je bil ambivalenten: ali so jih častili, jim izrekali dobrodošlico in jih kot 'dobre' prosili za pomoč ali so se jih bali, jih imeli za hudobne ali vsaj potencialno zle,« zapiše etnolog Damjan Ovsec v Veliki knjigi o praznikih, za začimbo pa pravzaprav že hudomušno pristavi značilno človeško lastnost: »Med mnogo prazniki so rajnike najprej vabili k sebi, ko so se praznični dnevi iztekli, pa so jih nagnali nazaj v njihov svet.«

Plamen očiščenja

Po vsem krščanskem svetu je prižiganje sveč prastari običaj. Plamen simbolizira očiščenje, večno luč, božansko svetlobo, ki razsvetljuje temo smrti. Ta je, še ne tako davno, prihajala na dom. Komaj nekaj desetletij večina ljudi umre v bolnišnicah, od tam pa jih odpeljejo naravnost v mrliške vežice. Ko so še umirali doma, so svojci ob prižgani sveči čuli ob mrliču do pogreba. Veliki francoski besedni mojster Guy de Maupassant v črtici Pri mrliču opisuje tako bedenje ob 21. septembra 1860 umrlem nemškem filozofu Arthurju Schopenhauerju takole: »Ležal je v veliki, zelo preprosti sobi, ki je bila prostorna in temačna. Na nočni omarici sta bili prižgani sveči.« Avtor jima je namenil nekaj vloge tudi v nadaljevanju zgodbe.

Dan spomina na mrtve smo kot (dela prost) dan mrtvih v rajnki Jugoslaviji uradno smeli praznovati edino Slovenci. To lahko pomeni, da smo povezani z rajnimi predniki tako globoko in tako močno, da v ta »osir« ni upala dregniti niti komunistična oblast – kljub njegovemu nedvomno krščanskemu siju!

Od mučencev do svetnikov

Resda na predhodni poganski podlagi je Cerkev najprej obhajala spomin na mučence. »Šele pozneje,« piše etnolog Niko Kuret, »so se jim pridružili svetniki, ki niso bili mučenci.« Spomin vsakega posebej so obhajali na njegov smrtni dan, ki je kristjanu veljal za veselega zaradi »odhoda v nebesa« in »srečanja z Gospodom«. Od tod tudi godovni dan.

Ker pa se je mučencev in svetnikov hitro nabralo toliko, da je godovanje posameznih postalo neobvladljivo in je zato že prehajalo v zmešnjavo (še dodatno zaradi enakih imen različnih pokojnikov), je Cerkev ta gordijski vozel presekala z določitvijo skupnega spominskega dne, 13. maja, za vse »mučence, spoznavavce in popolne pravičnike, ki so kjer koli na svetu zaspali v Gospodu«. Na kratko – dan vseh svetih. A ker so se tega majskega dne romarske množice vse bolj zgrinjale v Rim, kašče z živežem pa so bile po zimi že precej prazne, je praktični papež Gregor IV. leta 835 praznik preložil na 1. november – ko so polne. Obenem je Ludviku Pobožnemu, sinu in nasledniku Karla Velikega, naročil praznovanje tega dne po vsem cesarstvu.

Lučke na grobovih

Od svetnikov je ljudstvo hitro preskočilo k skrbi za rajne, ob kar se Cerkev nikoli ni spotikala. Le čemu bi se, saj ji je z mašami in molitvami tudi kaj kanilo v mošnjiček.

Niko Kuret poroča, da so se ljudje v ljubljanski okolici ta dan oblekli v črno in odšli na pokopališče, grobove pa krasili »s cvetjem, mahom in svečami«. V cerkvi je popoldanskim litanijam vseh svetnikov sledila »pridiga, nato molitve za rajne, nakar na pokopališču procesija za rajne mrtve«. »Med procesijo gore lučke na vseh grobovih.«

Prvonovembrsko praznovanje vseh svetih se je prevesilo v naslednji dan, posvečen spominu na vse verne rajne. Ta, pove katoliški spletni portal, sega tisoč let nazaj: »Spomin ima izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj zanje opravijo slovesni oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.«

Sprava na grobu

»Večerno zvonjenje in zvonjenje na jutro vernih duš sta trajala svoje dni celo uro,« poroča Kuret in nadaljuje, da je krščanstvo iz vere v vrnitev duš rajnikov, »ki je vanje verjelo poganstvo, naredilo trpeče duše v vicah«. V krščanski preobleki duše v vicah še posebno odrešuje molitev v tej noči, »od tod vztrajna molitev rožnega venca«.

Oba dneva je zaznamovalo mnogo ljudskih šeg. Prižiganje blagoslovljenih sveč, kurjenje močnega ognja in ponekod tudi kresovanje so povezani z rajnimi dušami – simbolno od očiščevanja v vicah do tega, da se pogrejejo ob domačem ognjišču.

Na Slovenskem, podobno pa v vsem krščanskem svetu, so po hišah zbrani domači ob pripovedih o minljivosti peli priložnostne pesmi.

Najverjetneje z Dunaja pa se je po cesarstvu razširil zdaj že pozabljeni običaj gledaliških žaloiger. Še do druge svetovne vojne je bila tudi na slovenskih odrih zelo priljubljena Mlinar in njegova hči Ernsta Raupacha. Prvič so jo uprizorili leta 1830 v dunajskem Burgtheatru. Vsaj delno pod njenim vplivom je pisatelj (in duhovnik) Janez Jalen pet let pred drugo svetovno vojno objavil dramo Grobovi. Vanjo so vpletena tudi prikazovanja mrtvih, ki ne najdejo miru zaradi neporavnanih računov. Sovraštvo družin v sporu sklene sprava, ko si ključna člana na grobu nedolžne žrtve sežeta v roke.