Blagoslov zelenja na cvetno nedeljo v slikovitem kraju Ljubno ob Savinji je velika posebnost v slovenskem in evropskem prostoru. Tudi letos so se množično izkazali mojstri posebnih izdelkov iz lesa in naravnih materialov, t. i. potic (ki pa niso užitne), kar je od konca 19. stoletja edinstvena in občudovanja vredna tradicija številnih domov, posameznikov in družin, ki tako kot znameniti flosarski praznik privablja tudi turiste.
Krepko čez 100 jih je prineslo na ogled svoje stvaritve.
Kot je v nedeljo ob blagoslovu zelenja in potic povedal pred cerkvijo sv. Elizabete pater dr. Karel Gržan, je prvo, povsem drugačno butarico v cerkev na Ljubnem že leta 1887 prinesel Jože Poličnik, preužitkar z domačije Juvanica v Teru (zdaj domačija Jožeta Hudeja). Presenetil je s cimermansko krošnjo za orodje, zatem pa se je okrasitev ročno izdelanih in z naravnimi okraski olepšanih predmetov dobro prijela.
Velikonočna izvirnost
To posebnost sta pred desetletji močno podprla prva županja Občine Ljubno Anka Rakun in pred nekaj leti župnik na Ljubnem ter dekan Martin Pušenjak. Zanimivo, da se pojav ni razmahnil niti v sosednje fare, zvrst cvetnonedeljskih znamenitosti, ki jo podpirata domača javnost in župan tretjega mandata Franjo Naraločnik, tako ostaja trdno zasidrana na Ljubnem.
Dogodek ni tekmovalnega značaja.
Publicistka domačih korenin Karolina Vrtačnik je v sodelovanju z Ljubenci leta 2014 izdala prvi knjižni almanah velikega formata, v katerem je cvetnonedeljsko ustvarjalnost in inovativnost odločno podprl tudi dr. Janez Bogataj. Med drugim je kot častni in strokovni uvodničar zapisal: »Edino na Ljubnem so ti šopi zelenja in drugih naravnih gradiv, lesa in zelenja, oblikovani v figuralne motive, ki zajemajo področja gospodarskih prizadevanj, tudi družbenih odnosov, duhovne ustvarjalnosti in verske zavesti prebivalstva. Knjiga o ljubenskih poticah je torej album in dokumentacija ustvarjalnosti ter inovativnosti hkrati.«
Volerjevi so navdušili.
Vnukinja Žana in dedi Rado Weiss
Župnik Viki Košec je dišeče zakadil potice.
Prušnikovi in še eden na poti
Dedi Silvo in vnuk Mateo s flosom
Umetnica Saša Tostovršnik
Karla Komar s kitaro
Rihterjevi so nogometaši.
Cimermanski skobljič spahalnik
Žolno za Tajo Kumprej so izdelali njeni domači.
Družina Brglesovih slovi po izjemnih izdelkih in idejah.
Slovito harmonikarko Tanjo Podkrižnik so okronali z zelenjem.
Farna cerkev na ljubenskem Forštu
Iznajdba nekega prednika je pustila velik pečat v tem idiličnem predelu Zgornje Savinjske doline, kjer so na izročilo na vso moč ponosni in ga podpirajo tudi mlajše generacije obrtnikov, zavednih podjetnikov, kmetije ter lokalna skupnost, turizem in Cerkev s skupnim imenovalcem, ponosom na to lepo ustvarjalno in še vedno malce sakralno kulturo. Minulo nedeljo so se dogodka množično udeležili novi, mlajši izdelovalci s številnimi zanimivimi izvedbami dozdajšnjih ali povsem novih zamisli. Ker dogodek ni tekmovalnega značaja, ljudje zelo radi ugibajo, kdo je še bolj aktualen ali izviren v tem, kar prinesejo na blagoslov in obhod okoli cerkve.
Prušnikova zibala
Nadvse domiselno se je predstavila družina Tadeja Brglesa iz Savine s planiško velikanko ob novem svetovnem rekordu našega tekmovalca, želvico v travi, cvetlično dekoracijo in sekirico v kladi. Prava mojstrovina je bil izdelek Radovana Weissa iz Okonine, lesena harmonika v spomin na čas, ko se je kot šestletni samouk pred 60 leti naučil igranja na frajtonarico. Izjemni so bili izdelki družine Voler, ki so jih prinesli otroci Juš, Izza, Gašper in Gal – domače živalce in štorkljino gnezdo. Ljubenski flosar Silvo Kukovič je vnuku Mateu Tomiću izdelal splav v Vrbju. Prušnikova Zala in Peter sta zibala dojenčka, še enega bo kmalu povila njuna mamica. Potico rdečo žolno je postavila na ogled v pravem drevesnem panju Taja Kumprej, gotovo pa bi mojstrica izdelave suhih rož in aranžiranja Saša Tostovršnik prepričala še tako zahtevno likovno žirijo s sliko velikonočno tihožitje. V domači delavnici so okronali z zelenjem slovito glasbenico harmonikarico Tanjo Podkrižnik s Primoža.
Edino na Ljubnem so ti šopi zelenja in drugih naravnih gradiv, oblikovani v figuralne motive.
Izkazali so se tudi številni drugi, krepko čez 100 jih je prineslo na ogled svoje stvaritve. Po sveti maši, ki sta jo darovala župnik Viki Košec in pater Gržan, so se ljudje pomudili ob številnih občudovalcih. Mnogi so imeli ob dnevu odprtih vrat v podstrešni galeriji v kulturnem domu možnost ogleda že zelo stare zbirke ohranjenih cvetnonedeljskih potic. Tam so vrteli tudi foto- in videoprojekcijo iz bogatih arhivov navdušenih kronistov, tako se še naprej ohranja mala zgodovina ljubenske, a tudi slovenske atrakcije.
1887 je prinesel prvo, povsem drugačno butarico.
