
Tudi v avto si je namestil hišno številko. Foto: Aleš Andlovič

Sobo si je uredil na farmi. Foto: Aleš Andlovič

Vode očitno ne bo dobil. Foto: Aleš Andlovič

Nekoč je bila farma uspešna. Foto: Aleš Andlovič




RADLJE OB DRAVI – Danes 66-letni Janez Hajnc iz Zgornje Vižinge, zaselka nedaleč od Radelj ob Dravi, je zaslovel najprej kot nadvse uspešen rejec puranov, a v minulih dveh letih tudi kot edini radeljski brezdomec, ki je kar 378 dni živel brez strehe nad glavo. Bolje rečeno je v letu in trinajstih dneh večino časa prespal v svojem avtomobilu na parkirnem prostoru sredi Radelj, štiri najhladnejše mesece lanske in letošnje zime pa je po odobritvi centra za socialno delo prebil v hostlu. Zdaj je brezdomstva konec, saj se je diplomirani inženir agronomije lahko vrnil na svoj dom, ki ga je z ženo Jelko ustvaril v zadnjih desetletjih.
Usodna ptičja gripa
Puranjo farmo je močno načela ptičja gripa, ki je izbruhnila leta 2006, zatem so bile razmere iz leta v leto slabše. Slabo stanje na farmi se je kazalo tudi v družinskem življenju, vse dokler septembra predlani ni dokončno počilo. Zakonca Hajnc sta se znova sprla, padale so težke besede, a brez udarcev, kot Janez trdi še danes, čeprav je njegova žena poklicala policijo in dejala, da jo pretepa. Policisti so mu izrekli prepoved približevanja za 48 ur, a iz dveh dni je po odredbi sodišča nastalo šest mesecev in na koncu 378 dni, kolikor je zakonsko tudi največ mogoče. Ker prepovedi približevanja za daljši čas ni mogoče izreči, se je Janez Hajnc po 378 dneh vrnil na domačijo.
»Ker sem uvidel, kam se celotna stvar odvija, sem si že v času prepovedi približevanja na spodnji farmi uredil hišno številko. Zdaj sem si s pomočjo dobrih ljudi uredil sobico za prebivanje v nekdanji klavnici, kjer sta že urejena stranišče in kopalnica. A to mi bore malo pomaga, saj nimam vode. Ženo, ki se ne pogovarja z menoj in tudi že od lanske pomladi ne stanuje v domači hiši, sem prek SMS-sporočil prosil za vodo, a vse zaman,« nam je pripovedoval Janez Hajnc. Nato pa pojasnil, da si je dostop do vode želel zagotoviti prek sodišča: »Odvetnica je z začasno odredbo želela zagotoviti začasni dostop do vode, a je sodišče predlog zavrnilo. To mi ne gre v glavo, saj smo pred nekaj meseci v ustavo vpisali, da je voda naša pravica, vseh slovenskih državljanov.«
S skupnimi močmi Janez Hajnc se je po diplomi na fakulteti v Mariboru odpravil v službo na gozdno gospodarstvo. Tam je bil pospeševalec prodaje, a je venomer sanjal o čem večjem. Sanjal je o nečem, kar bi lahko ustvaril sam, s svojimi rokami. Žena Jelka mu je pomagala, da sta s skupnimi močmi zgradila stanovanjsko hišo in 1800 kvadratnih metrov hlevskih površin. Tam sta redila purane in v vseh teh letih zagnala tudi svojo valilnico in klavnico. Pohvaliti se je znal, da je njegova valilnica dosegla odlične rezultate, saj je bila uspešnost veliko višja kot drugje. Puranja farma je zacvetela in Janez Hajnc je s svojimi izdelki prodrl najprej na koroški trg, nato pa si dobro ime ustvaril tudi v Mariboru. Tja je ob petkih, sobotah in nedeljah zahajal na tržnico in si v vseh letih pridobil veliko rednih odjemalcev svežega puranjega mesa in drugih izdelkov. »V najboljših časih smo na slovenski trg plasirali do 50 ton mesa na leto,« se je pohvalil. A pravljica o kmetu, ki je imel vse od valilnice do vzreje in povrhu še klavnice, je hitro dobila konec. Zgodba o propadu največje in najuspešnejše puranje farme na Koroškem se je začela februarja 2006. Takrat je veterinarska inšpekcija po odkritju okuženega laboda v Koblerjevem zalivu zaprla vse perutninske farme v širšem krogu od kraja najdbe. |
Spet hoče začeti
Še posebno se propadli rejec puranov jezi, ker je že leta 1979 sam skopal dva kilometra dolg jarek, da si je iz bližnjega zajetja napeljal vodo. »Imam lastno zajetje, lasten bazen in lastno vodo. A če mi ne dovoli vstopa v hišo, tudi ne morem odpreti ventilov, da bi lahko imel v farmi vodo. Sodišče trdi, da je treba najprej končati razdružitveni postopek,« nadaljuje Janez Hajnc, ki je med drugim omenjen v knjigi Bojana Požarja o biografiji Melanije Knavs, zdaj poročene Trump. Janez Hajnc je namreč oče Metke Glumičić, ki je poročena s priznanim hrvaškim lepotnim kirurgom Sinišo Glumičićem, ta je, kot je sam izjavil, poskrbel za nekaj korekcij pri Melanii Trump.
Pri celotni zgodbi pa najbolj bode v oči dejstvo, da je hiša Hajnčevih v Zgornji Vižingi prazna. Žena Jelka menda že od prejšnje pomladi živi na Muti, posestvo pa obiskuje le enkrat na teden, ko dvema družinskima psoma, ki sta zaprta v kleti, zamenja vodo in jima natrosi brikete. »Da sem dobil lasten števec za elektriko, sem dosegel, vode pač ne bom imel,« pravi Janez Hajnc, ki zdaj prebiva v majhni, dvanajst kvadratnih metrov veliki sobi sredi puranje farme. To naj bi spet zagnal: »Letos bom s puranjim mesom znova na tržnici v Mariboru. Plan je takšen, da konec februarja ali v začetku marca kupim jajca, izvalim purane in jih vzredim do zakola. Ničesar ne bom spreminjal, sam bom valil, redil, zaklal, razkosal, predelal in prodal.«
Tudi predstavo o tem, kako naj bi se delilo premoženje, ima popolnoma jasno. »Ona naj vzame hišo, farma pa naj pripada meni. Vrednost hiše je veliko večja, kot pa je vrednost farme in strojev, ti so stari, kupljeni med letoma 1991 in 1995. Najstarejšega sem za takratnih dva tisoč mark kupil davnega leta 1965. Moram se vrniti na tržnico, saj stranke pritiskajo. Kako tudi ne, ko pa je farmska reja v primerjavi z mojim programom krajša. Pri mojem načinu je čas pitanja daljši in krma je domača, zaradi česar je kakovost mesa drugačna, boljša.«