STRUNJAN – Pred leti so slovenski sadjarji avtohtono sorto jabolk carjevič komaj rešili pred izumrtjem. V 80. letih prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji le še 70 dreves, a stroka se je v zadnjem trenutku prebudila in zavarovala ter razmnožila danes zelo priljubljenega carjeviča.
O starih sortah jabolk slišimo vsako jesen – bobovec, mošančika, krivopecelj... –, nikoli pa mi ni prišlo na uho, da bi imeli kakšno staro, avtohtono sorto jagod. Pa se je vendarle zgodil čudež. Zaposleni na upravi Krajinskega parka Strunjan so lani pri kmetu Marijanu Štuletu našli gredo pristnih, avtohtonih strunjanskih jagod. Izkazalo se je, da so to edine preživele jagode, ki so jih pred stoletjem in več gojili kmetje v Strunjanski dolini. Na pomoč so poklicali dr. Darinko Koron, strokovnjakinjo za jagodičevje s Kmetijskega inštituta Slovenije, in projekt obuditve in ohranitve tega bisera Strunjana se je začel.
Fragole in fragoloni
»Vedeli smo za izjemno tradicijo gojenja jagod. A nismo imeli s čim to obuditi, mislili smo, da tistih jagod ni več,« je povedal direktor parka Marko Starman.
Stari viri poročajo, da so kmetje v Strunjanski dolini že v 19. stoletju na svojih vrtovih gojili jagode, kmetice so jih zgodaj zjutraj nabrale na vrtu in jih nesle na tržnico v Trst.
Etnologinja Alenka Tomšič je leta 1978 v strokovnem prispevku o razkroju tradicionalne kulture, stopnje njene ohranjenosti in uvajanje novosti v kraju Strunjan v občini Piran od konca 19. stoletja naprej zapisala: »Zlasti so bile poznane strunjanske jagode. Gojili so dve vrsti: fragole so bile drobne jagode, fragoloni pa so bile velike, debele. Velike količine jagod so Strunjančani prodali v Trst, kjer so jih kupovali za svežo uporabo ali pa za pripravo sladoleda.«
Poleg namiga, da naj bi bile strunjanske jagode poznane na dunajskem dvoru, avtorica tudi zapiše, da so kmetje v sezoni jagod za poceni delovno silo najemali dekleta iz istrskih vasi.
Njiva že pripravljena
V parku se zavedajo pomena obuditve avtohtone jagode, zato so že pripravili njivo, kamor bodo zasadili prve sadike. Poleg registracije avtohtonih sort, ko bodo seveda raziskave končane, pripravljajo projekt širjenja sadik, ko bodo strunjanski kmetje sadike dobili zastonj. Ko nam je povedal Starman, so domačini zelo dobro sprejeli idejo obujanja strunjanske jagode, kmetje pa že nestrpno čakajo na sadike. A razmišljajo že naprej, kako poslati na trg pristno strunjansko jagodo, ki je zaradi značilne arome nadvse primerna za sveže sadne kupe in sladoled.
|
No, pravi biser prispevka pa je črno-bela fotografija iz začetka 20. stoletja, kjer na vrtu kmetije dekleta v rutah pobirajo jagode, kmet pa stoji zraven z lesenim vedrom. V ozadju strunjanska cerkev sv. Marije od prikazanja, ki je dobila ime po legendi, da se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 dvema čuvajema vinogradov prikazala Marija.
»Potem smo začeli iskati naokoli in spraševati,« je povedal Starman. Naleteli so na domačina, kmeta Marijana Štuleta, ki jih je z veseljem popeljal na svoj vrt in pokazal gredo s pristnimi strunjanskimi jagodami. Kot nam je povedala Samanta Makovac iz parka, je Štule že četrta generacija v družini, ki goji strunjanske jagode.
Antične jagode
Laiki vemo za naravne gozdne jagode, ki jih od aprila do junija nabiramo ob robu gozda in sadež ni večji od frnikulice, pa vendarle so slajše kot vse gojene jagode, katerih sadež je tudi do desetkrat večji.
Kaj so torej male fragole in večje fragoloni? Fragola v italijanščini pomeni jagoda, fragolon pa velika jagoda. Besedi sta prevzeti in razen velikosti o avtohtoni sorti ne povesta nič specifičnega.
Dr. Koronova pojasnjuje: »Pri manjših fragolah gre za gozdne jagode, ki jih najdemo povsod po Sloveniji. Le da zrastejo malo večje, če jih presadimo, redčimo, gnojimo... Druge, fragoloni, pa so večje, gojene jagode. Vse gojene jagode danes so potomke križanja med severnoameriško in južnoameriško jagodo. Tudi strunjanska jagoda fragolon je prišla k nam po sedanjih dognanjih pred 80 ali več leti, verjetno iz Italije ali Francije.«
Dr. Koronova poudarja, da je raziskava avtohtone strunjanske jagode kmeta Štuleta šele na začetku. Za zdaj so na poskusni gredici kmetijskega inštituta za namen opazovanja in analize posadili 20 sadik.
Čeprav je kot strokovnjakinja previdna, nam je vendarle potrdila naslednje: »Strunjanske večje jagode (fragoloni) so nekoliko manjše od današnjih gojenih, prav tako domnevamo, da je pridelek manjši. Hkrati je strunjanska jagoda manj trajna, kar pomeni, da jo moramo isti dan pojesti, če jo zjutraj utrgamo.«
A prav ta krhkost je verjetno pravi znak, da je sorta zelo stara. Da na njej niso izvajali sodobnih prijemov.
»Sortam jagod, ki so starejše od 50 let, pravimo antične. Zakaj? Gojene sorte se hitro izrabijo, zato je pol stoletja dolga doba. Če bomo dokazali, da so te jagode tradicionalne strunjanske, kar je verjetno, so antične,« nam je pojasnila dr. Koronova.
A zakaj bi bila strunjanska jagoda danes zanimiva?
»Predvsem je izjemno aromatična,« pove dr. Koronova. Če bi jo torej uporabili svežo, bi denimo sladoledu dodala izvrsten okus.
