Po burni razpravi o gradnji 'možicev' se je oglasil biolog Urbanič: »Ne morete stopiti v vodo in ...«

Nedavno smo poročali o burni razpravi, ki jo je na družbenih omrežjih sprožil poziv k ohranitvi neokrnjene narave v dolini Soče in ob drugih vodotokih. Avtorji zapisa so obiskovalce pozvali, naj ne premikajo kamenja, saj gradnja manjših jezov in zlaganje kamnitih skulptur po njihovem mnenju uničujeta občutljive rečne habitate in spreminjata naravni tok vode. Ker so mnenja javnosti močno deljena, smo odgovore o dejanskem vplivu tovrstnega početja poiskali pri stroki. Za Slovenske novice je zadevo podrobno pojasnil redni profesor dr. Gorazd Urbanič z Biotehniške fakultete.

To, kar nekateri počnejo ob rekah, močno razkurilo javnost: »Vse razmečem brez usmiljenja«

Po njegovih besedah je resnica nekje vmes in je predvsem odvisna od obsega človeškega posega ter naravnih lastnosti same reke. Poudarja, da je vsako spreminjanje razmer v vodotoku vpliv na vodne organizme, ki živijo v njem, pa naj bo to posledica naravnih dejavnikov, kot je povišan vodostaj in premikanje kamenja zaradi višjih hitrosti vodnega toka, ali pa delovanja človeka, kot sta postavljanje pregrad in izdelava kamnitih zložb. Reke so namreč po naravi izjemno dinamični sistemi, kjer se spremembe dogajajo ves čas, vodno okolje pa je marsikatero med njimi sposobno tudi samo »popraviti«. Ključni vidik pri ocenjevanju vpliva je zato čas. »Z vidika vodnega ekosistema je pomembno, kako obstojne so te spremembe, torej ali so kratkotrajne – nekaj dni, tednov, mesecev – ali bolj dolgotrajne - nekaj let, desetletij, stoletij. Nekateri organizmi se odzovejo zelo hitro, spet drugi potrebujejo več časa,« razlaga Urbanič.

Redni profesor dr. Gorazd Urbanič z Biotehniške fakultete. FOTO: Borut Tavčar

Ali torej turisti s premikanjem kamenja povzročajo zaznavno ekološko škodo ali pa so učinki zanemarljivi? Profesor pojasnjuje, da je velikost vpliva odvisna od velikosti posega glede na velikost same reke. Istovrstna zložba bo imela bistveno manjši vpliv v veliki reki kot v manjšem vodotoku. S tem je neposredno povezana tudi obstojnost zgrajenih struktur, saj močan vodni tok kamenje premakne bistveno hitreje kot šibek tok. Urbanič hkrati opozarja, da ne smemo pozabiti na druge obremenitve, kot sta onesnaženje in spremenjena raba tal, ki prav tako sovplivata na razmere v reki. Kot primer iz preteklosti navaja gradnjo pragov na rekah, s katerimi so vplivali na boljše raztapljanje kisika v takrat onesnaženih vodah, kar je omogočilo preživetje organizmom, ki jih sicer tam ne bi bilo. S tem se je sicer vplivalo na rečni ekosistem in spremenilo rečne habitate, a je imelo določen namen.

Znanstveni pogled na problematiko tako ponuja širši okvir od zgolj stroge prepovedi dotikanja rečnega brega. Profesor Urbanič poudarja, da je človeški vpliv neizogiben del našega bivanja ob vodi, ključ pa leži v zmernosti in naši definiciji sprejemljivega. Svoje pojasnilo zaključuje z mislijo: »Ne morete stopiti v vodo in ne vplivati na rečni ekosistem. Ne morete bivati v porečju reke in ne imeti vpliva na rečni ekosistem. Ključno vprašanje je, kako te vplive ohranjamo znotraj meja, ki se nam zdijo sprejemljivi – in sprejemljivost se pogosto spreminja tudi z našim udobjem, ki ga pričakujemo.«