Po kratkem premoru so v Šentjurju znova priredili Keltski dan (FOTO)

Rifnik, težko dostopen hrib v Občini Šentjur, ki ima izjemen zgodovinski in arheološki pomen za vso Slovenijo, je čudovita kulisa in prostor za Keltski dan, obenem pa za organizatorje precejšen logistični zalogaj. Tudi zato so se predlani odločili, da bo peti Keltski dan zadnji. A zarečenega kruha se največ poje, kar se je pokazalo tudi v tem primeru, saj so člani Športno-umetniškega društva Rifnik (ŠUDR) letos znova zavihali rokave in priredili VI. Keltski dan.

Prvič so ga pripravili leta 2019, obiskalo ga je okoli 200 ljudi. Prireditev je nato vsako leto privabila več obiskovalcev, pred dvema letoma okoli tri tisoč. »Letos je bil obisk znova izjemen, saj smo našteli okoli dva tisoč ljudi, ki so spoznavali stare obrti, preizkušali svoje spretnosti v različnih igrah, uživali v kulinariki in glasbi ter se za nekaj ur odmaknili od vsakdanjega življenja. Ne poskušamo poustvariti življenja pred več kot 2000 leti na Rifniku. Poskušamo pa s kostumi, rekviziti, glasbo, starimi obrtmi in drugimi vsebinami ustvariti svojevrstno doživetje. Posebnost prireditve Keltski dan je tudi ta, da na Rifnik prihajajo obiskovalci vseh generacij, od najmlajših do najstarejših. In lepo je videti, kako vsi uživajo. Še posebej najmlajši, ki za nekaj ur odložijo telefone in so tisti pravi, razposajeni otroci,« pravi predsednica ŠUDR Karmen Lupšina.

Dragoceni prostovoljci

Kot rečeno, je priprava dogodka za organizatorje precejšen zalogaj, saj do vrha Rifnika vodi zgolj ena makadamska cesta, po kateri je treba pripeljati vso opremo. Večino do kmetije Pšeničnik, naprej do vrha pa s traktorjem, ki jim ga prijazno posodi Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje. Tiste, ki poti na vrh ne zmorejo, je letos pripeljal mali keltski taksi. Pri prevozih so pomagali prostovoljni šentjurski gasilci, ki so obiskovalce pobrali v dolini in jih pripeljali do kmetije Pšeničnik. »Brez prostovoljcev, ki pomagajo pri dogodku, tega ne bi mogli izpeljati. Dejansko nas na dan prireditve dela okoli 15, 20, veliko dela je seveda že prej in tudi potem, ko je treba vse pospraviti in prepeljati v dolino. Teh ur žal mnogi ne vidijo,« se zaveda Lupšinova.

A ves trud na koncu odtehtajo nasmejani in zadovoljni obrazi obiskovalcev, ki so se letos lahko prvič pomerili v skakanju v žakljih, veliko dogajanja pa je bilo namenjenega tudi mlajšim in najmlajšim. Dijaki in mentor Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje so pripravili fotokotiček in hkrati poskrbeli za fotografiranje in snemanje dogodka. Otroci so s pomočjo ugank poiskali šest skritih žigov s keltskimi simboli, za uspešno opravljeno nalogo pa prejeli keltski zlatnik in nekaj sladkega. Lova za zakladom se je udeležilo okoli 150 otrok. »Prav otroški odzivi pa so tisto, kar nam, organizatorjem, ostane najbolj v spominu. Ko vidiš njihove nasmejane obraze in iskrice v očeh, ko dobijo zlatnik, hitro pozabiš na vse ure priprav. Ob koncu dneva so bile pri nekaterih otrocih ob odhodu celo solze, saj še niso želeli domov,« pove sogovornica.

A Keltski dan ni namenjen le najmlajšim. Ob prikazih starih obrti, kot so rezbarjenje, lončarstvo, tkanje in druge spretnosti, se med mladimi in starejšimi vzpostavi poseben medgeneracijski stik. »Lepo je videti, ko dedek ali babica otroku razlaga, kako so se določene stvari nekoč delale. Tudi starši za nekaj ur odložijo telefone, se srečajo s prijatelji, sosedi ali znanci, ki jih že dolgo niso videli. In tudi to je pomemben del Keltskega dneva,« misli strne Lupšinova.