Narodni muzej Slovenije, osrednji in najstarejši slovenski zgodovinski muzej pri nas, ima po novem tri posebne dame, ki znajo obisk te ustanove precej popestriti. Po raznolikih zbirkah – tu med drugim hranijo situlo z Vač in neandertalsko piščal iz Divjih bab – vas lahko popeljejo tri izjemne dame: detektivka Ana Ostrovidka, gospa Adelajda Muzejska in grofica Kresnica.
V muzeju so pripravili drugačen način vodenja po tehtnem premisleku, poudarja dr. Andreja Breznik, kustosinja pedagoginja: »Vodstvo po muzeju z vodnikom v kostumu je lahko zelo doživeto, saj obiskovalcem približa zgodovino, umetnost ali tematiko muzeja na bolj živ način. Pomembno je, da kostum, način govora in zgodba ustvarijo občutek, kot da so obiskovalci stopili v drugo obdobje, v drug svet in v druge vloge.«
1821. JE BIL USTANOVLJEN
Deželni muzej za Kranjsko.
Tri dame
Prva dama, Ana Ostrovidka, ki v resničnem življenju sliši na ime Andreja Breznik, je neustrašna detektivka, pred katero trepetajo muzejski tatovi in prevaranti. »Odlikujejo jo izjemen občutek za podrobnosti, ostro logično razmišljanje in neverjetna sposobnost hitrega reševanja ugank, ki bi marsikoga pustile brez odgovora,« pravijo v Narodnem muzeju Slovenije. Toda Ana ni le detektivka; je tudi strastna raziskovalka preteklosti, ki zna iz najmanjših sledi razkriti zgodbe stoletja skritih zakladov, nenavadnih predmetov in skrivnostnih usod.
Štiri 300 let stare figurice iz porcelana, ki sodijo v sam vrh evropske premične dediščine. FOTO: Simona Fajfar
Zdaj Ana Ostrovidka obiskovalce vabi v Cankarjev dom, kjer vas lahko po predhodni najavi osebno popelje po razstavi z naslovom Čivki iz preteklosti. »Gre za zanimivo in doživeto razstavo, ki odpira vrata v svet preteklih zgodb, skrivnosti in odkritij ter navdušuje tako mlajše kot starejše obiskovalce. Razstava bo v Ljubljani na ogled do 23. avgusta 2026. Potem bo naša detektivka delovala tudi v matični hiši,« pravijo v Narodnem muzeju Slovenije.
Druga posebna dama je gospa Adelajda Muzejska, upodablja jo kustosinja pedagoginja Maša Bračič. Adelajda je iz 19. stoletja, a presenečena, ker je po neverjetnih 200 letih odprla oči in se znašla sredi muzeja, kjer je vrsta znanih predmetov iz njene mladosti. »Največje presenečenje je edina staroegipčanska mumija v Sloveniji, ki jo je muzeju davnega leta 1846 podaril Anton plemeniti Lavrin, avstrijski konzul slovenskih korenin iz Vipave,« pravijo v muzeju.
»Kostum, način govora in zgodba ustvarijo občutek, kot da so obiskovalci stopili v drugo obdobje, v drug svet.«
Tretja dama, ki smo jo spremljali, ko je po muzeju popeljala skupino stanovalcev iz Doma starejših občanov Škofljica, pa je grofica Kresnica, v nekem drugem življenju kustosinja pedagoginja Tea Černe. Grofica Kresnica je gospa, ki se najraje zadržuje v očarljivem svetu baroka in rokokoja, torej v 17. in 18. stoletju. »V Narodnem muzeju Slovenije v enoti Metelkova v Ljubljani skrbno hranimo dragocene umetnine iz teh obdobij, ki razkrivajo duh časa, ko se je pod vplivom razsvetljenstva začel oblikovati pogled na svet, kakršnega poznamo danes,« je razložila.
Srednjeveški puding
Po muzeju, ki je bil ustanovljen leta 1821 kot Deželni muzej za Kranjsko, je grofica Kresnica obiskovalce popeljala po nekaj razstavnih prostorih in z zanimivimi zgodbami predstavila posebnosti, kot so glinasta glava Turka iz leta 1893, 300 let stare in izjemno dragocene štiri figurice iz porcelana, relikvije in svetinjice, viteška oprema. Samo kot zanimivost: verižna srajca, ki so jo obiskovalci tudi potežkali, je težka 6,5 kilograma, meč – tudi to se je dalo preveriti – pa je v povprečju tehtal od kilograma do dveh. Oklep tehta od 20 do 30 kilogramov.
Vitez se je usposabljal tudi 15 let, je razkrila grofica Kresnica. FOTO: Simona Fajfar
»Vitezi so morali biti izredno močni in spretni,« je razložila grofica Kresnica, ki je razbila tudi enega od mitov, češ da se vitezi sami niso mogli pobrati s tal, če so padli s konja. Ob razstavljenem oklepu, ki ga je v 30. letih 16. stoletja izdelal priznani nürnberški mojster Valentin Siebenbürger in ki je edini originalni in skorajda v celoti ohranjen viteški oklep v Sloveniji, je grofica Kresnica razložila, da so bili ti težki in na prvi pogled izjemno nerodni oklepi narejeni tako, da so človeku, ki ga je nosil, omogočali dokaj dobro premikanje: »Vitez se je lahko pobral s tal, v oklepu se je lahko plazil po tleh, lahko je celo preskakoval ovire.«
Grofica Kresnica je srečanje s stanovalci s Škofljice, ki so bili zadovoljni z vodenjem in s tem, kar so videli, sklenila tako, da jim je podarila recept za srednjeveški hruškov puding. Tea Černe pa je dodala: »Obiskovalci lahko v muzeju kakovostno preživijo čas, obnovijo svoje znanje, se naučijo kaj novega in se tudi zabavajo.«
