Po nepričakovani smrti župnika Robija se vrstijo ganljivi zapisi faranov: »Tvoj odhod je bil popolnoma nepričakovan ...«

Potem ko je pretekli teden odjeknila vest o nenadni smrti župnika Roberta Emeršiča, ki je vodil župniji sv. Ane Fram in sv. Jožefa delavca Rače, se od njega še naprej poslavljajo številni verniki. Tokrat so ganljivo poslovilno pismo objavili v Župniji sv. Jožefa delavca Rače, kjer so pokojnemu duhovniku namenili vrsto osebnih spominov in zahval.

Njegov odhod so opisali kot popolnoma nepričakovan in po človeških merilih prehiter. »Tvoj odhod je bil popolnoma nepričakovan, po človeških merilih prehiter, v luči vere pa upamo, da so te Božje poti zate priložnost, da prosiš in moliš za nas pri Bogu,« so zapisali. Posebej so poudarili, da je Emeršič vselej usmerjal pozornost stran od sebe. »Nikoli nisi kazal in usmerjal ljudi k sebi, ampak k Bogu, k presežnemu, na končni cilj našega bivanja,« so zapisali in dodali, da je bil eden njegovih najljubših svetnikov sv. Jožef delavec, zavetnik njihove župnije.

Farani se ga spominjajo kot človeka, ki ni skušal ugajati vsem. »Nisi se trudil biti preveč všečen, zato tudi nisi nikoli pristal na pripombe o predolgih pridigah, ampak si govoril to, kar se ti je zdelo pomembno,« so zapisali. Med verniki je bil cenjen tudi zaradi svojega pevskega glasu, s katerim je po njihovih besedah »nevsiljivo in prisrčno bogatil liturgijo«. V pismu so se dotaknili tudi njegove osebnosti in človeške plati. Zapisali so, da se je zavedal svojih napak in omejitev ter jih znal priznati. »V svoji človeški ranljivosti in odprtosti si bil najbolj božji, največji duhovnik pričevalec,« so poudarili.

Vernike je učil prevzemati odgovornost

Po njihovih besedah se je čez leta spreminjal in osebnostno rasel. Opazovali so ga na poti skozi življenjske preizkušnje, vzpone in padce, zaradi katerih je postal bolj prizanesljiv, razumevajoč in odprt do ljudi. »Kot se v školjki iz bolečine tujka postopoma oblikuje biser, tako je rasel tvoj pogled na življenje, tvoja prizanesljivost do ljudi in mehkoba,« so zapisali. Velik pečat je pustil tudi pri organizaciji župnijskega življenja. Verniki poudarjajo, da je spodbujal sodelovanje laikov in jih opogumljal k prevzemanju odgovornosti. Rezultat tega so bile številne dejavne skupine in bogato župnijsko življenje. »Rezultat teh naših pogajanj in tvoje vztrajnosti sta župniji, ki imata aktivne laike, ki lahko razen zakramentalnega življenja skrbijo za skoraj vse – in za to smo ti lahko iskreno hvaležni,« so zapisali.

Spomnili so se tudi njegove skrbi za cerkveno petje, urejenost sakralnih prostorov in razvoj številnih dejavnosti, od otroških in odraslih pevskih zborov do molitvenih skupin, oratorijev, družinske kateheze in dela z mladimi. Čeprav je sam večkrat priznal, da mu je bližje delo z odraslimi in bolniki kot z otroki, so ga ministranti in otroški zbori spremljali vse do zadnjih dni njegovega službovanja. V zaključku pisma so verniki priznali, da je za njimi ostalo še veliko neuresničenih načrtov in odprtih zgodb. Kljub bolečini ob slovesu pa verjamejo, da jih je pokojni župnik naučil gledati dlje od vsakdanjih skrbi. »Bil si nam zgled duhovnika, ki nas ni puščal v coni udobja, ampak si nas tudi preko svojih človeških omejitev in robate topline usmerjal k biti več, gledati preko obzorij vsakdana,« so zapisali. Pismo so sklenili z besedami, ki najbolje povzemajo občutke številnih faranov: »Robi, hvala ti za 16 let razdajanja v župnijah Rače in Fram. Nikoli te ne bomo pozabili. Bodi srečen pri Bogu, dokler se znova ne srečamo.«