Po paket na pošto, ki je 31 kilometrov stran!

DRAGA, LOŠKI POTOK – Letošnjega avgusta se je tudi v Dragi, vasi v istoimenski krajevni skupnosti v občini Loški Potok, ki leži ob meji s Hrvaško, zgodilo pričakovano: zaprli so pošto. Že pred tem so krajani počasi, v dveh desetletjih, izgubili žago, ki je imela sodobno sušilnico za les in kjer je bilo nekoč tudi 180 zaposlenih, zaprli so gostilne, trgovino … »Pred 20, 25 leti smo v Dragi imeli zdravstveno ambulanto in zobozdravnika, pa tri trgovine in tri gostilne. Zdaj nimamo ničesar več, še pošto so nam zaprli,« pravi  iz Lazca.

Zaprtje poštne enote ni bilo presenečenje, a je prineslo še več grenkobe, kot bi jo lahko. Kajti namesto da bi poštar pošiljke, ki jih ne sme pustiti v poštnem nabiralniku, odložil v najbližji, deset kilometrov oddaljeni poštni enoti na Hribu v občini Loški Potok, se morajo prebivalci odpraviti v pošto v Starem trgu pri Ložu. Ta pa je od najbolj oddaljene vasi v krajevni skupnosti Draga, Črnega Potoka, oddaljena 31,5 kilometra! Kar je po tukajšnjih cestah ena ura vožnje v eno smer! Da bi torej prebivalec Črnega Potoka prišel do nečesa, kar imajo v večini slovenskih mest na razpolago po 12 ur na dan, se mora res potruditi in porabiti svoj denar in čas!

Zaprli bodo še šolo

»Vse se centralizira, vasi na obrobju pa se praznijo. Žal je vse od osamosvojitve naprej taka državna politika,« je jasen Anton Volf. V krajih, ki so tik ob hrvaški meji oziroma ob Čabranki in ob zgornjem delu Kolpe, je ljudi vedno manj. Delovnih mest ni, mladih družin tudi ne, tako da v vaseh ostajajo le starejši. V Lazcu, na primer, je 27 hiš, od tega je naseljenih osem. Pa še od tega jih je polovica starostnikov, starih tudi več kot 80 let. Podobno je tudi po drugih vaseh, v Podpreski, Dragi, Starem Kotu, Novem Kotu …

Anton Volf se vozi v službo v Ljubljano, kar je 75 kilometrov v eno smer. Včasih za pot porabi tudi dve uri in več, saj je v času, ko gre v Ljubljano, tradicionalna gneča na Škofljici. »Normalno pa pridem v Ljubljano v uri in 20 minutah,« razloži mož, ki je z ženo že razmišljal o selitvi na Gorenjsko, a ju je prepričala osemletna hči. Ta zdaj obiskuje pouk v podružnični osnovni šoli v Podpreski, kjer imajo pouk do četrtega razreda, a se bo drugo leto morala voziti v deset kilometrov oddaljeno občinsko središče, na Hrib. Šolo v Podpreski bodo zaprli, ker ni dovolj učencev.

»Če ni mladih družin, tudi otrok ni,« pravi sogovornik, ki postreže še z novim podatkom: letos niso imeli niti enega rojstva, vsako leto pa imajo od šest do sedem pogrebov. Število prebivalcev se v krajevni skupnosti Draga drastično niža, saj je bilo pred osmimi leti v Starem Kotu 18 prebivalcev, zdaj pa jih je le še sedem. Čez 20 let bodo pomrli še ti, ki zdaj tu živijo, in ne bo več nikogar. Še tisti mladi, ki so tu, gredo v srednje šole in se potem nikoli ne vrnejo. Kam oziroma po kaj naj se vrnejo? »Morda bo tu rezervat za medvede, ki jih lahko sredi belega dne gledam z domače terase,« pokaže na travnik, ki se razteza pod hišo. Idila.

»V teh krajih ni prihodnosti, žal,« pravi Anton Volf, ki podobno kot številni prebivalci teh krajev ne razume, kako tod ni prihodnosti, ko pa so ti kraji obdani s slovenskim največjim bogastvom, gozdom: »Bogati smo z lesom, pa nimamo od tega čisto nič. Niti delovnih mest!«

Za večji dobiček

Pa še tista redka delovna mesta, na primer za uslužbenko na pošti, ukinjajo tudi tiste ustanove, ki bi morale razumeti, da kraji, kot je Draga, še toliko bolj potrebujejo pošto kot kakšen predel Ljubljane. In še posebno ob izjavi, ki je objavljena na staneh Pošte Slovenije, kjer se mag. Boris Novak, generalni direktor, hvali s poslovnimi načrti za leto za leto 2016: »V letu 2016 Pošta Slovenije načrtuje čisti poslovni izid v višini 9,6 milijona evrov, kar je 2,7 milijona evrov več kot v letu 2015.« In to direktor ustanove, ki ji kot javni gospodarski službi v prvi vrsti ne bi smel biti pomemben dobiček, ampak – če samo malce poenostavimo – dobrobit prebivalcev Slovenije.