Po smrti obeh sinov dom ponujata mladi družini

COGETINCI – Bilo je 28. aprila 2010, ko smo objavili policijsko vest o cestni tragediji, o smrti svojega komaj 21-letnega poklicnega kolega Petra Hauzerja so poročali takole: »Voznik lagune je zunaj naselja Blaguš, kjer cesta poteka skozi gozd, v levem ovinku zaradi neprilagojene hitrosti zapeljal s ceste in trčil v drevo. Po trčenju je avto obrnilo na streho, voznika pa vrglo ven. Pri tem se je voznik tako hudo ranil, da je takoj umrl.«

Jože in Majda Hauzer iz Cogetincev sta v tistem trenutku ostala brez vsega. Za Robertom sta izgubila še drugega sina. Za Petra je bila torej usodna prometna nesreča, tedaj 20-letni Robert pa si je leta 1998 sam vzel življenje. Ni prenesel razočaranja v ljubezni. Starši – Jože šteje 63, Majda pa 58 let – so ostali sami in osamljeni, živijo z bolečimi spomini na čase, ko so bili tako srečni. A življenje v Slovenskih goricah mora teči naprej.

Bilo je lepo

»Imava majhno biološko kmetijo z dobrimi štirimi hektarji zemljišča, v hlevu so krave, prašiči, perutnina.« Čebelarita, imata čebelarski muzej, ki pa je veliko premajhen. »Žal bo pet odličnih zgodovinskih čebelnjakov propadlo, če jih ne bomo obnovili, med njimi je tudi še edini ohranjeni originalni Jurančičev čebelnjak. Še več kot 200 muzejskih eksponatov iz zgodovine čebelarstva zlasti na območju Slovenskih goric ne moreva ponuditi na ogled tistim, ki cenijo dediščino, so po podstrešju in drugih kamrah, a kaj, ko ni denarja,« se priduša Jože.

Dobiva nekaj fičnikov slovenske pokojnine, delal je tudi v Švici in Avstriji, a bo začel denar od tam pritekati šele, ko dopolni 65 let. Majdo čaka upokojitev čez pol leta, dotlej bo štiri ure na dan delala za minimalca.

Puhlica je, da bi bilo vse drugače, če bi bila z njima še vedno tudi Robert in Peter. Puhlica zato, ker ju ni več in ju nikoli več ne bo. »Žal je tako, da bi bilo vse lažje, če nama ju bog ne bi vzel. Vse skupaj pa se je začelo tako lepo ...«

Postavni fant iz Cogetincev in prikupno dekle iz bližnje Brengove sta se poročila leta 1976. Kazalo je, da ni sile, ki bi zaustavila mlada, zdrava in pridna zakonca na poti do lepe prihodnosti. Febuarja 1978 se jima je rodil Robert, dobro desetletje za njim še Peter. Veselju ni bilo konca. Marsičemu sta se rada odpovedala Majda in Jože, da bi le vzgojila svoja sinova in ju spravila do poštenega kruha. Uspelo jima je. Robert se je izučil za kamnoseka, potem pa je prišel tisti usodni dan, ko je vse krenilo le še navzdol. Izgubili so ga.

Peter se je izšolal za kmetijskega tehnika, nato pa se mu je izpolnila življenjska želja. Postal je policist, v Halozah je varoval mejo. V prostem času je tudi on čebelaril, načrtoval je nadaljnje šolanje, da bi postal kriminalist. »Ravno smo začeli urejati nekakšno turistično točko, čebelarsko sobo in muzej za sprejem gostov, potem pa je odšel še on.«

Ne bosta pozabila 25. aprila 2010. Prišel je iz službe, se malce naspal, potem pa so ga poklicali prijatelji, naj pride v Sveti Jurij ob Ščavnici na jurjevanje. Odpravil se je tja. Ko se je vračal, se je zgodilo. Majda in Jože sta že spala, ko so njegovi sodelavci potrkali na vrata.

Čebelarstvo in žagarstvo

Ostalo je le nekaj fotografij, fotoalbumi s pogrebov so prepojeni s solzami. Toda udarcev še ni konec, potarnata Hauzerjeva. Razočarana sta zlasti nad lokalno skupnostjo, torej občino Cerkvenjak, ki nima niti malo posluha za njune težave. Predvsem potrebujeta pomoč pri asfaltiranju približno 500 metrov ceste, ki do njunega doma pelje skozi gozd z lokalne ceste Cogetinci–Cerkvenjak.

»Hudo nama je, da imamo takšen zgodovinski čebelarski muzej, na katerega bi bili povsod ponosni, pri nas pa se še to malo turistov, ki prihajajo, komaj prebije do nas. Ne vem, zakaj občini ni v interesu, da bi se v naših krajih razvijal čebelarski turizem. Če bi imeli boljšo cesto, bi do nas gotovo prišlo še več turistov, gostili pa smo že Francoze, Avstrijce, Srbe, Italijane, Nemce, celo Ukrajince,« pravi Jože, in dodatno okara nekdanjega cerkvenjaškega župana Kranerja, ker da mu je onemogočil ukvarjanje z žagarstvom.

»Očitno nekateri ne vedo, da se določeno območje razvija z uspešnim podjetništvom, ki ga je treba podpirati, in ne onemogočati. K sreči pa naša žaga še vedno ni za staro šaro in z manjšim vložkom lahko vse skupaj znova zaženemo. Tako bi morebitna družina, ki bi se k nam priselila, z nekaj sredstvi že imela tudi zaposlitev na žagi.«

Tako smo že pri eni zadevi, ki vse bolj pesti Hauzerjeva. Leta minevajo, prej ali slej bo prišla jesen življenja. Za vložek v razvoj njune domačije – tudi v čebelarski turizem in žagarstvo – sta družini, ki bi se jima bila pripravljena pridružiti, takoj pripravljena prepisati zemljo, »tako ne bi ničesar tvegala, po moji smrti in smrti moje žene pa bi jim tako in tako pripadlo vse. Torej ne gre za miloščino, temveč za sožitje in sorazmerje po sistemu ti meni, jaz tebi. Vem, da je veliko družinic, ki nimajo kam, pa tudi takih, ki bi mesto zamenjali za lepo in slikovito podeželje,« pravi Jože, ki verjame, da se bo oglasila mlajša družina. Z odprtimi rokami bosta sprejela pridne, delavne in poštene ljudi.