Počitnice malo drugače

Da je oddih s kužkom drugačen, smo v teoriji vedeli, še preden smo si ga nabavili. Kakšen je v praksi, pa smo okusili že prvo poletje, ko se je pridružil naši družini. Počitnice so se z njim na moč spremenile. Pa lepo po vrsti.

Kam?

Ker smo želeli biti dobri in odgovorni lastniki, smo kužka jemali s seboj. Pohajkovanje s šotorom? Odpade. Že s tremi otroki je bil to podvig. Da bi po kampu krotili še ne tako majhno žival, ji iskali primerno nastanitev, kadar bi bila sama, in bi ponoči lahko skupaj z njo mirno spali? Neizvedljivo. Druga možnost: hotel. Odpade. Večina med njimi živali ne dovoljuje, in tudi če bi jih ... Bi psa podnevi puščali v sobi, ga prepričali, da ljudje, ki hodijo po hodniku, niso naši sovražniki in da čistilke ne vdirajo v sobo, ampak zgolj želijo pospraviti naš nered? Neizvedljivo.

Tako nam je ostala edina možnost: apartma. Kje ne predaleč in seveda takšen, v katerem so živali dovoljene. In ko smo našli primerno počitniško nastanitev, smo se znašli pred drugo preizkušnjo.

Pakiranje

Kako je videti, ko se družina s petimi člani odpravi na počitnice? Prtljažnik je poln, da se komaj zapre, tisti z manjšim avtom (oziroma večjimi potrebami) si priskrbijo še enega na strehi avtomobila. Za kakšno malenkost se najde prostor tudi pod nogami otrok. Da le ne bi kaj ostalo doma.

Nekako tako smo bili videti tudi mi. Dokler nas na počitnicah ni začel spremljati štirinožni prijatelj. Potem … smo ostali brez prtljažnika. Večji del tega je namreč pripadel njemu. Vanj zato le en kovček, preostalo pa pod noge otrok, med njihove stolčke, pod noge sopotnika, a tudi na kolena. Prtljaga, skrčena na minimum, in še prostor za pasjo hrano, posodo ter vse mogoče pripomočke je bilo treba najti. Prijetno potovanje? Daleč od tega.

Na poti

Otroci neudobno nameščeni, zato nemirni, včasih tečni, prepirljivi in nestrpni. Starši prav tako. Ker je bila namestitev v avtomobil pravi projekt (splezati čez vse kovčke ni bilo lahko), smo si želeli le eno: čim manj postankov. Neizvedljivo. Če ni nikogar od nas tiščalo na takšno ali drugačno potrebo, se je iz prtljažnika zaslišalo cviljenje. Tedaj pa: najdi počivališče, ustavi kje bolj na samem, naveži psa, ga pelji, vmes pa so si seveda morali od neprijetne vožnje odpočiti vsi drugi. Preden smo se odpeljali naprej, je bilo zato vedno treba ponoviti ves zapleteni postopek vkrcavanja.

Končno?

Na cilju se razlike med dopustom prej in potem niso končale. Kuža tudi na počitnicah potrebuje sprehode. Zgodaj. Ob šestih. Spet je bilo na sporedu vsakodnevno prepiranje: kdo bo peljal psa? Kdo ga je včeraj? Kdo je na vrsti? In tako zmeraj znova, zvečer, ko bi vsi raje na terasi jedli sladoled, pa še enkrat. Kdo ne more, ker je opečen? Koga boli noga, ker je stopil na ježka? V neskončnost in naprej ...

Sprehodi

Otroci so tedaj zelo pridno opravljali svoje dolžnosti. Po obveznem prepiru so se običajno dogovorili in skupaj raziskovali novo okolje. Velikokrat sem se jim pridružila ali vsaj zjutraj odkorakala sama na sprehod in doživela marsikaj. V domačem okolju smo pse in njihove lastnike že spoznali: kdo ima psa, ki se z našim razume, torej bo srečanje mirno, kdo ima takega, ki ga naš ne prenese, in je potreben širok lok, da bi se izognili konfliktu, kdo ima kosmatinca vedno na vrvici in koga je treba opozoriti, naj ga vendarle priveže ... Kljub temu presenečenja nikoli niso bila izvzeta. V novem okolju pa je šlo vse od začetka. V enem tednu so se zadeve nekako ustalile, potem pa spet od začetka: pakiranje, potovanje domov …

S psom ne hodimo več na počitnice. Ne zato, ker bi bilo to tako slabo, ampak zato, ker se je tako obrnilo življenje ...