Pod barvo se skriva stari Piran

Na zgodovinskem piranskem pokopališču se v teh dneh razkriva podoba, ki je bila desetletja skrita pod plastmi novejših opleskov. V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata potekajo zahtevna konservatorsko-restavratorska dela, pri katerih so strokovnjaki odkrili prvotno dekorativno poslikavo iz 19. stoletja. Nastala je v času, ko je bila cerkev zasnovana v neogotskem slogu.

Notranjost zaznamujejo profilirana rebra, štukaturni elementi in dekorativni motivi. Med najzanimivejšimi odkritji je modro zvezdno nebo na svodu, poleg njega pa so ohranjeni motivi iluzionistične arhitekture ter imitacije kamna in marmorja. Gre za poslikavo v tehniki secco, pri kateri so barvo nanašali na suho ometano površino. Kljub poznejšim posegom se je izvirna plast ponekod presenetljivo dobro ohranila. Toda delo je zahtevno. Na posameznih predelih je poslikava zelo občutljiva, novejše barvne plasti pa se luščijo in prašijo. Zato restavratorji vsako površino obravnavajo posebej. Pred začetkom obnove so opravili sondiranja in preizkusili različne načine odstranjevanja kasnejših nanosov. Ponekod jih odstranjujejo mehansko, tudi s skalpelom, drugod uporabljajo nežnejše postopke.

Posebno previdnost zahteva modri zvezdni svod, kjer je prvotna barvna plast občutljiva in bi jo lahko z neustreznim posegom poškodovali. Ob razkrivanju izvirne podobe strokovnjaki utrjujejo tudi oslabljene barvne plasti, zapolnjujejo poškodbe ter po potrebi izvajajo retuširanje in toniranje. Cilj ni ustvariti nove cerkvene notranjosti, temveč ohraniti čim več tistega, kar je preživelo iz 19. stoletja, ter obiskovalcu omogočiti, da znova razbere prvotno podobo.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata je zato več kot le sakralni objekt na piranskem pokopališču. Je del zgodovinske podobe mesta in spomin na čas, ko je Piran dobival nove arhitekturne in umetnostne značilnosti. Posebnost zdajšnjega projekta je tudi v tem, da pri njem sodelujejo študentke konservatorstva-restavratorstva Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Na terenu jih je od šest do osem, delo pa poteka pod mentorstvom izr. prof. dr. Blaža Šemeta. Projekt povezuje varovanje piranske dediščine in praktično izobraževanje nove generacije strokovnjakov. Ko bodo končali odstranjevanje poznejših nanosov, bo mogoče jasneje videti, koliko prvotne podobe je ohranila cerkev. In prav v tem je največja vrednost zdajšnjega posega: namesto da bi zgodovino prekrili z novo plastjo, jo restavratorji počasi odstranjujejo in iščejo pod njo.