Podaril bi ženin voziček

Upokojeni rudar Boris Stanković, v domačem okolju preprosto Boro, iz obmejne Slovenske vasi, pošta Jesenice na Dolenjskem, je pred sedmimi leti s Ptuja domov pripeljal invalidski voziček na akumulatorski pogon. Potrebovala ga je žena Magdalena, ko zaradi bolezni ni mogla več sama hoditi.

Voziček tehta približno 250 kilogramov, polovico jih prispevajo štirje akumulatorji. Magdalena je bila pridobitve, ki ji je omogočala, da se sama odpravi naokrog, zelo vesela. Še najčešče se je odpeljala do trgovin sredi vasi. Voziček ji je prinašal več samostojnosti, s tem pa tudi več družabnih priložnosti.

Rad bi ga podaril nekomu, ki ga potrebuje

Bleščeče nov tudi poceni ni bil. Sicer smo imeli še tolarje in Boro ni več povsem prepričan, koliko natančno je zanj odštel podjetju Rehab, a zanesljivo ve, da ga je rabljeni solidni avtomobil nižjega razreda, ki ga je v tistem času kupil zase, stal dvakrat manj. Z avtom se še zdaj prevaža, žena Magdalena pa se z vozičkom od predlanskim, ko jo je k sebi poklical gospodar življenja, nič več.

Boro, ki je nekoč rudaril v velenjskem in nato do zaprtja v senovškem premogovniku, bi akumulatorski invalidski voziček zdaj rad podaril nekomu, ki bi ga potreboval: »Dam ga brezplačno, le ponj naj pride sem k meni.« Boro ga je takrat pripeljal z avtomobilsko prikolico: »Kdor ga bo odpeljal, ga prav tako lahko na prikolici, šel pa bi tudi v kombi ali enoprostorec.«

Dokler ga je Magdalena uporabljala, je bil voziček brezhiben. Upoštevati pa je treba, da je minuli dve leti, resda skrbno spravljen pod streho, stal. Akumulatorjev nihče ni polnil in so se izpraznili, zato bi bilo treba preveriti, ali se še polnijo. Če se ne, bo pač treba kupiti nove.

O tem, zakaj ga podarja, Boro pravi: »Namesto da voziček tukaj jemlje prostor, bo nedvomno bolje, če nekomu služi.« Zaradi varnosti bi ga bilo treba pred ponovnim zagonom še servisirati.