
Galerija

Poročali smo, da se je v Bohinjskem jezeru v preteklih dneh zastrupilo ogromno psov in mačk. Nekateri so na žalost tudi poginili. S Policijske uprave Kranj so pred dvema dnevoma sporočili, da doslej sicer niso prejeli prijave o omenjenih dogodkih, so pa zasledili objave na družbenih omrežjih.
V odziv na razmere smo se obrnili na župana Občine Bohinj Jožeta Sodjo, ki je za naš portal pojasnil, da konkretnih prijav zastrupitev še niso prejeli, prav tako dosedanje analize vode niso potrdile nevarnosti za kopanje. A dokler rezultati vseh preiskav niso znani, ostaja vprašanje – kaj se v resnici dogaja ob Bohinjskem jezeru?
Nacionalni inštitut za biologijo je že v nedeljo vzel vzorce vode za analizo. Poleg tega so eno poginulo žival pripeljali v veterinarsko ambulanto, tako da bodo na Inštitutu za patologijo, divjad, ribe in čebele, ki deluje pod okriljem veterinarske fakultete, opravili forenzično raztelesbo. Vzorce bodo analizirali v laboratoriju v Nemčiji.
»Glede na informacije na družbenih omrežjih, kjer se kot možnost zastrupitve navaja voda iz Bohinjskega jezera, ki naj bi vsebovala cianobakterije, je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) o tem seznanila tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje in ministrstvo za zdravje z namenom razjasnitve okoliščin, predvsem pa zaradi zaščite zdravja tako ljudi kot živali,« so sporočili za javnost.
Na družbenem omrežju Facebook je CIANO Slo delil objavo, da so danes izvedli mikroskopsko analizo drugega vzorca, ki je bil odvzet na enem mestu, kjer se je pojavljala plavajoča gošča na površini jezera. Analize so pokazale, da približno polovico vzorca predstavljajo filamenti (nitke) zelene alge, drugo polovico pa filamenti cianobakterije, ki lahko proizvaja cianotoksine.
»Na spodnji fotografiji, posneti pod mikroskopom, je mogoče videti filamente cianobakterij in filament zelene alge. V tem tednu bomo izvedli še molekularno analizo qPCR. Z mikroskopijo določamo vrstno sestavo združbe v vzorcu, z metodo qPCR pa preverjamo ali so v vzorcu prisotni geni, ki lahko v določenih razmerah tvorijo cianotoksine. Z nobeno od teh dveh metod ne moremo potrditi prisotnosti cianotoksinov (kot molekule) ali potrditi, da so psi umrli zaradi zastrupitve s cianotoksini. Da bi lahko dokazali vzročno povezavo, bi bilo treba dokazati prisotnost cianotoksinov v tkivih psa. Obsežnost in hitrost izvajanja naših raziskav je omejena z našimi kadrovskimi in finančnimi sredstvi.«