V rojstni hiši Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem je skrbnik Dane Novak na dan vseh svetih četrtič ponovil star običaj peke prešc, ki je na Gorenjskem zamrl pred pol stoletja in se ga spominjajo le redki. Ta obredni kruh je bil v bistvu namenjen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se takrat vračale na svoje domove.
Da je bil običaj nekdaj razširjen po slovenskem prostoru, potrjuje tudi dejstvo, da je prešce v svojih delih večkrat omenjal pisatelj Ivan Cankar, opisoval pa ga je tudi France Bevk.
Nadja Žura je poskrbela tudi za kostanj.
Dane oblikuje testo s pomočjo Nevenke Bandelj.
Marsikateri ubogi družini so podarjeni hlebci pomagali preživeti zimo.
Gorenjske gospodinje so pred praznikom vseh svetih poleg kruha tradicionalno napekle veliko hlebčkov, imenovanih prešce. Veljalo je nepisano pravilo, da je treba vse prešce razdeliti med ljudi, sicer bi se prihodnje leto pridelku na polju slabo godilo.
Danes so prešce že skoraj pozabljene, v spomin mrtvim in kot opomnik minljivosti življenja pa še danes na vse svete prižigamo lučke. Če plamen sveče gori mirno in pokonci, je duša že v nebesih, če pa nemirno plapola, se še pokori v vicah, verujemo.
Vsem so postregli z okusno obaro.
Namesto da bi ohranjali stare običaje, prevzemamo nove.
Vse podaril
Dane Novak je testo zamesil v več kot 120 let stari mentrgi. Tokrat je za peko prešc uporabil belo in delno tudi črno moko, nekoč pa sta bili običajni tudi koruzna in ajdova. Testo je pred peko najprej počivalo v mentrgi, nato še v modlih oziroma košaricah za vzhajanje.
Branko Bandelj iz Dupelj je prinesel vino mladovita iz Dornberga: vipavsko rdeče z lanske trgatve modre kavčine z Nacetove trte, ki lepo uspeva na Borštnikovem vrtu.
Prešce, bilo jih je 28, so se lepo zapekle v slabi uri, Dane pa jih je vse podaril obiskovalcem Borštnikove domačije, ki so prišli v Cerklje iz različnih krajev, med drugimi so se dogodka udeležili zakonca Bajt iz Stražišča pri Kranju, zakonca Bandelj iz Dupelj, zakonca Jesenovec, Majda Dežman iz Lahovč in drugi. Vidko in Nadja Žura z Zgornjega Brnika sta dodala, da sta v njuni vasi pred več kot 45 leti prešce pekli Urhova mama in Kropivnikova Micka. »Žal danes taki in podobni običaji tonejo v brezno pozabe. Namesto da bi ohranjali stare običaje, prevzemamo nove, ki nam jih ob večini praznikov vsiljuje sodobna zahodna potrošniška miselnost. A s tem se izgublja tudi narodova zavest,« je bil kritičen Dane Novak.
Nekateri starejši se še spominjajo, da so prešce dajali revežem in otrokom v zameno za to, da so molili za duše rajnih, ki še trpijo v vicah. Marsikateri ubogi družini so prešce, zbrane ob tem prazniku, pomagale preživeti zimo. Kot še pravi Dane: »Nekoč, v času moje mladosti, je bilo predvsem na kmetih povsem drugače. Kruh se je pekel v vsaki kmečki hiši enkrat na teden. S kruhom se je ravnalo spoštljivo. Kdor kruh deli, se mu v rokah množi, pa pravi star pregovor.« Sedemnajst je bil star, ko mu je resno zbolela mama, zato je prevzel tudi peko kruha, pri čemer je bila največja umetnost uskladiti ustrezno temperaturo peči z ravno prav vzhajanimi hlebi.
28 prešc so tokrat spekli.
Velikost butare
Med čakanjem na prešce so se posladkali z okusnimi palačinkami.
Zelo nas je pritegnila tudi priprava krušne peči. Veliko vlogo ima pri tem prava temperatura, pri čemer izkušnje štejejo ogromno. Novak je poudaril, da je pomembna že velikost butare, ki jo uporabiš za kurjenje, in da so za peko kruha najboljše tiste, narejene iz listavcev. Tokrat je bila v peči gabrova. »Ko dobimo žerjavico, jo razprostremo po dnu peči, ko pa ta neha žareti, jo umaknemo k vhodu, potem pa, kot so rekli nekoč, vsadimo kruh.« Tik preden so šle prešce v peč, je vsako premazal še s projo in večkrat zarezal v vrh hlebčka.
Običaj peke prešc je zamrl po drugi svetovni vojni. »Spomnimo se ga še iz pripovedovanja staršev in starih staršev. Ko sem bil majhen, je mama vedno spekla še prešce. To je bila hrana za duše prednikov okoli vseh svetih in vernih duš. Duše tega kruha seveda niso pojedle, so ga pa zato otroci iz revnejših družin. Gremo prešce brat, so rekli včasih. Trkali so na vrata in gospodinja jim jih je dala,« je pojasnil Dane Novak, Nadja Žura, ki je sicer iz Koritnice pri Baški grapi in pozna običaj peke prešc, pa ga je dopolnila. »Imenovali so jih tudi dušni hlebčki. Bili so veliki za otroško pest. Največkrat so otroci hodili k tisti kmetiji, kjer so bili starši hlapci ali so sami pasli krave,« je še dodala.
Hitro so pošle.
Pečene so bile v eni uri.
Borštnikova družina ob 100. obletnici rojstva Ignacija Borštnika 1958.
Pripravil ga je v mentrgi.
