Usodnega 25. oktobra sta brez ljubečega očeta Aca Šutarja sta ostala dva srednješolca, brez moža žena Tina. Ker so se dohodki družine zdaj bistveno zmanjšali, so se na Slovenske novice obrnili Acovi prijatelji. »Če je bila Slovenija enotna v obsodbi nasilja, ki je zahtevalo življenje našega someščana, je prav, da smo enotni tudi pri finančni podpori Acovi družini. Zato bi bilo lepo, če bi jim pomagali prek Krambergerjevega sklada,« so sporočili Acovi prijatelji in vse skupaj povabili, da prispevamo po svojih močeh. Že zato, da bo stiska družine ob tako tragični izgubi vsaj nekoliko manjša.

Za družino ubitega Aleša Šutarja odpiramo Krambergerjev sklad: Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 boste prispevali 5 evrov, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER10 pa 10 evrov.

»Smrti še nismo dojeli«

»Smrti še nismo niti dojeli. Najtežji so vikendi, ko smo sami in ko še vedno pričakujemo in mislimo, da bo Aco vstopil skozi vrata ter prišel k nam. Bolečina in praznina bosta ostali za vedno. Žal nihče in nič ne more vzeti bolečine, ki nas je prizadela, nadomestiti izgube. Ampak zavedanje, da nam ob strani stoji toliko ljudi in da je bil odziv vse države res neverjeten, nam daje dodatno moč, da ne obupamo.

Ljudje so zlati in vesela sem, ko to vidim in čutim, sploh v teh čudnih časih, ko je polno nestrpnosti. Res mi je toplo pri srcu ob spoznanju, da nas je Acova smrt povezala,« nam je v pogovoru dejala Acova žena Tina. Pove, da so vedno živeli skromno, denar sta z možem postopoma vlagala v dom, se bo pa poznalo, da je dohodek razpolovljen.

»Prav ves denar, ki se bo zbral, bo namenjen otrokoma, ki jima je bil oče odvzet na tako krut način. Nič jima ne more nadomestiti praznine, ker sta ostala brez očija, a tako se nam vsaj ne bo treba ukvarjati s tem, kako bomo finančno prišli čez. Vesela sem prav vsake pomoči, saj bi za otroke naredila vse, zdaj moram misliti nanju,« je dodala Tina, ki je tudi sama dobrodelna, pomaga namreč otrokom v botrstvu in tudi drugih priložnostnih dobrodelnih akcijah.

Varnost ga je skrbela

Ko se v pogovoru vrne v usodno noč, pove, da sin s klicem očeta ni vrgel iz postelje. Aco je tistega večera delal. Pomagal je namreč voditi štiri lokale Primoža Polaka, in sicer dva na Glavnem trgu ter enega v Marofu in na Ragovski. Tudi tistega večera je zapiral lokale, zato je sin vedel, da je oče nekje v mestu, in ga je poklical zaradi nekaterih nasilnežev, ki so že prej razgrajali v lokalu.

Aco je bil zaskrbljen za varnost v Novem mestu, sploh za varnost mladine, saj je bil ob večjih dogodkih, ki so se dogajali v centru mesta, pa tudi ob vikendih, večkrat priča nasilju, tudi nasilju tolp podivjanih mladcev, ki so krožili iz lokala v lokal ter povzročali zdraho ter sejali strah in nemir.

»Poznam več osebnih zgodb, ko so bili napadeni otroci, celo na poti v šolo, na poti s treningov, zvečer, ko so se vračali iz kina. In žalostno je, da je veliko teh strašljivih dogodkov ostalo nekaznovanih, saj so se jih otroci in starši bali prijaviti, ker so bili opozorjeni, da bodo kaj lahko še žrtve izsiljevanja in dodatnih napadov. Ampak ti otroci imajo posledice,« je nizala misli Tina.

To je verjetno zadnja Acova fotografija, ki je nastala slaba dva dni pred njegovo smrtjo na Mestni modni reviji, kjer je bil didžej. FOTO: Jure Dernovšek.

Kaj je tistega večera zatajilo?

Ko beseda nanese na tragični dogodek, Tina preseneti z besedami: »Nisem toliko jezna na tega morilca, ki je Acu prizadejal usodni udarec, da bi zdaj ves gnev stresla nanj. Tudi dejstvo, ali bo obsojen na pet, 10 morda 15 let, ali pa če sploh ne bo kaznovan, meni ne bo povrnilo Aleša, niti s tem ne bom dobila nobenega zadoščenja. Želim pa neko pravico, da se to dejanje obsodi in vsem jasno pokaže, da je vsako nasilje nesprejemljivo. Hkrati pa predvsem pričakujem, da se razišče vse okoliščine, ki v tistem večeru niso funkcionirale.

Pravzaprav mi več pomeni to, da se pokaže, kaj je bilo krivo, da je sploh lahko prišlo tako daleč, da je torej storilec imel možnost zadati ta udarec, glede na to, da se je fizični napad zgodil že dve uri prej, nasilneži pa kljub varnostni službi niso bili odstranjeni in je zabava še kar potekala, kar je absurd.

To je pomembnejše že zato, da bodo otroci, ki si želijo druženja in si zaslužijo varne mladosti, tudi v prihodnosti varni. Treba je obsoditi vsako nasilništvo, pa sploh ni pomembno, ali je nasilnež Rom ali kdo drug. Če se zdaj ne bodo zgodili konkretni premiki, nihče več ne bo zaupal sistemu, saj je res žalostno, da morajo otroci starše klicati na pomoč, ker je ogrožena njihova varnost.«

Naj smrt ne bo zaman

O politiki, pravi, težko kakšno reče, saj se z Acom nikoli nista politično opredeljevala, upa pa, da bo zakonodaja, ki jo bodo očitno zdaj precej na hitro sprejeli, dovolj premišljena.

»Prav je, da bo varnost poostrena, prav tako morajo biti sankcije za kršitelje, ne glede na narodnostno pripadnost. Strpna sem do vseh Romov, pravzaprav mislim, da smo na Dolenjskem še preveč strpni do tistih, ki povzročajo izgrede in so nasilni. Romom smo tudi pomagali, sploh v preteklosti, ko so bili res ubogi. A ko jih gledamo zdaj, ko nekateri živijo razkošno, vozijo drage avtomobile, hkrati pa še kradejo in se pečajo z drugim kriminalom, je jasno, da v naši družbi nekaj ni v redu in da so nujne spremembe.

Saj vem, da se čez noč ne bo dalo nič spremenilo, dolgoročno pa se bo, vsaj upam tako. Če kdaj, je zdaj čas za spremembe, sicer se bojim, da se bo nasilje še bolj razbohotilo. Te spremembe bodo koristile tudi romski skupnosti,« je razmišljala Tina in zaključila: »Težko se sprijaznimo z dejstvom, da Aca ni več. A če je že moral umreti, naj njegova smrt ne bo zaman.«