Poki

Prav nič ni bilo drugače kot leta nazaj. Ali kar desetletja. Lepe želje, puhle obljube, prazne predsedniške poslanice. In seveda pokanje ter raketiranje. Celo z državnimi predpisi podprto. Kakih sto tisoč slovenskih cuckov, vključno z vsega hudega vajenimi lovskimi goniči, je bilo minule dni v imenu vseljudskega novoletnega sproščanja totalno zbeganih in na smrt prestrašenih. Vsakovrstni hišni ljubljenčki so se polulani zatekali pod postelje in omare, zmedene krave v hlevih pomotoma rezgetale, konji blejali in ovce mukale. Ker da je pokanje del naše, slovenske zgodovine. Nekdaj z možnarji, danes času in razvoju primerno s petardami.

Enim je ob pokanju prihajalo; dokaz, da je eksplozija kot seks. Tudi enako nevarna. Nekatere zaznamuje za vse življenje. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako so v eksplozijah svetlobe in zvoka uživali celo ali predvsem odrasli. Češ da s svojim vzorom učijo neveščo mladež, kako varno počiti in se ne razpočiti. Zraven je kajpak adrenalin, toliko njega, da se vrhunci, orgazmi ob eksplozijah, kar ponavljajo. In za to ni rešitve. Še najmanj, da bi pokanje prepovedali. Bi bilo še huje. Saj veste, slabše gre kakemu mestu – pa četudi po krivdi Stožic –, večji ognjemet si bo župan naročil! Pa saj je tudi na Titaniku pred potopom igral orkester.

Roko na srce, novoletna pokarija sploh ni edina reč, ki jo počnemo, ne da bi vedeli, zakaj. Navsezadnje: Le čemu bi moral imeti vsak zakaj tudi svoj zato? Ko pa je v nedorečenosti toliko svobode. Največ! Dokaz je Zvone Štorman. Poskrbel je za prvi večji ponovoletni pok. Resda nekoliko drugačen, a močan toliko, da je preglasil vse ostale. Tako rekoč vzoren podjetnik, naj Celjan, častni krajan, oh in ah občan, nekdaj bogataš, je ostal brez hotela. Sredi Celja so mu uradno zasegli in zapečatili njegovo eks Celeio, včeraj ponos grofovskega mesta. Bojda zaradi milijonskih dolgov.

Mit o Štormanu, uspešnem podjetniku, se je razpočil. Kot se je zadnja leta razblinilo toliko njih. Slovenija prešteva domnevno bankrotirane. Če zares obubožane, nisem prepričan. A sploh veste, kaj je pravo znanilo, vrhunec bankrota? Stopiti v kitajsko trgovino in prodajalki odvrniti: »Nič ne bom kupil, le gledam!«