Poklic, ki zahteva srce, razum in odgovornost (FOTO)

Marsikdo si ob besedi zapor najprej predstavlja temačnost in rešetke, stroge varnostne ukrepe in vojaško ukazovanje. Vendar je naš obisk zapora razkril, da imajo pravosodni policisti sicer posebno vrsto dela, a je to precej raznoliko, človeško in pogosto tudi presenetljivo vsakdanje – seveda s specifikami, ji jih prinese delo z zaprtimi osebami. Za zidovi zaporov se vsak dan odvijajo številne zgodbe – pozitivne, pa naj se sliši še tako nenavadno.

Gre za poklic, kjer je ravnotežje med avtoriteto in empatijo ključno, kjer vsak dan prinaša nove izzive. In če je dan še tako enak, je hkrati drugačen. Del njihovih nalog smo spoznali v celjskem zaporu, ki se mu uradno reče Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Poslopje nekdanjega minoritskega samostana, ki ga je uničil požar, so že leta 1810 preuredili v avstro-ogrske zapore. Takrat so celotni kompleks poimenovali Stari pisker. In tako je še danes. V zavodu po večini prestajajo kazen mlajše osebe do 26. leta, zato velik poudarek dajejo izobraževanju obsojencev.

Vsaka vrata se striktno zaklepajo, tu ni popuščanja.

Matic Mlakar pove, da imajo v videonadzorni sobi pod ključem tudi prisilna sredstva, ki jih k sreči uporabijo le izredno redko.

Delovni dan pravosodnega policista se praviloma začne zgodaj, nekaj pred šesto zjutraj, pojasni Matic Mlakar iz oddelka za varnost, »odvisno od dela, ki ga opravljamo, saj je delovnih mest več, denimo: nekateri so v zaprtem oddelku, drugi delajo v polodprtem oziroma odprtem oddelku, nekateri so zadolženi za spremstva, tretji za nadzor nad obiski ali delovanje varnostno-nadzornega centra«. Ne glede na funkcijo je skupni imenovalec vseh nalog: varnost, odgovornost in spoštljiv odnos.

Posebno pozornost je treba nameniti

Prvi korak je vstop v zavod brez mobilnega telefona – komunikacija namreč poteka prek službenih postaj. Po prevzemu uniforme vsak prevzame delovišče, ki je lahko zelo različno: od oddelka za pripor, zaprtega ali odprtega oddelka, do varnostnega nadzora, spremstev ali delavnic ...

Prvi opravki vključujejo preverjanje stanja zaprtih oseb, bujenje, delitev zajtrka in jutranje terapije. Že zgodaj zjutraj mora pravosodni policist paziti, da se v zavodu vse odvija varno in urejeno – a hkrati z občutkom za ljudi. Zaprte osebe spodbujajo, da vstanejo, uredijo sobo in skrbijo za osebno higieno. Če tega ne naredijo, jih opozorijo in dokumentirajo situacijo – brez agresije, brez groženj, ampak s spoštovanjem in doslednostjo. »Če se slučajno zgodi, da kdo noče vstati, ga ne bom vlekel iz postelje, lepo spoštljivo mu povem, da bo s tem škodil sam sebi, jaz pa bom napisal uradni zaznamek. Vse take kršitve se namreč upoštevajo pri denimo ugodnostih. In navadno res drži, da lepa beseda lepo mesto najde. Treba pa je upoštevati, da gre včasih tudi za kakšno stisko posameznika, zato moramo biti pri reakcijah previdni,« pove Mlakar.

Rešetke in vrata so pogost element notranjosti zapora.

Na sprehodu

Posebno pozornost je treba nameniti razdeljevanju terapij – še posebno zjutraj, ko gre pogosto za substitucijska zdravila za zdravljenje odvisnosti. Pravosodni policisti morajo pri tem pokazati visoko stopnjo pozornosti, ker obstajajo primeri zlorab ali poskusov tihotapljenja zdravil, pokaže pa se, da je človeška iznajdljivost res brezmejna. »Ker so to zdravila, ki so med odvisniki priljubljena, in je nevarnost, da jih preprodajajo med seboj, se moramo prepričati, da jo uporabnik tudi resnično zaužije. Naleteli smo že na veliko zvijač, a na nas je, da jih odkrijemo,« sogovornik opiše stanje.

Sledijo razne aktivnosti zaprtih oseb, pri izvedbi katerih so vključeni pravosodni policisti, od dopoldanskih dvournih sprehodov pripornikov, fitnesa, odhodi na delo v delavnice ali kuhinjo, izobraževanja, malica, kosilo, popoldanski sprehod zapornikov, večerja ... Druga izmena delo nastopi nekaj pred 18. uro, ko najprej prevzame delo od prejšnje ekipe, nato pa je tja do 23. ure aktivno in pestro. Bolj umerjeno je kajpada ponoči, a to ne pomeni, da lahko pravosodni policist zatisne oči. »Nikakor, to je strogo prepovedano,« pristavi Mlakar. Ponoči so tudi redni obhodi, nič ni prepuščeno brezbrižnosti.

Bistvo zapora je tudi v tem, da se zaporniki ne dolgočasijo, ampak so karseda aktivni. Ker je delo v delavnicah ali kuhinji znotraj zavoda prostovoljno, jih seveda na različne načine k temu motivirajo, s prisilo se tu ne da doseči prav ničesar. Aktivnosti so namenjene zlasti resocializaciji, saj je glavni namen, da se zaprta oseba usmeri na pravo pot in socializira, ne pa da z odvzemom svobode le odsluži dolg družbi za svoje grehe.

Zaprte osebe prihajajo iz različnih okolij

Sprehod skozi labirint hodnikov je pokazal, da je žvenket ključev njihova stalnica. Vsak morda na prvi pogled še tako nepomemben prostor se striktno zaklepa, četudi se pravosodni policist le za hip odmakne. Pravosodni policist spremlja zaprte osebe na obroke, v delavnice (v kuhinjo, mizarsko delavnico, pralnico), na izobraževanja, v ambulanto, na fitnes ali sprehod. Vsaka od teh aktivnosti zahteva načrtovanje, nadzor, štetje oseb, varnostne preglede ter tudi sodelovanje z drugimi službami in sodelavci, kot so pedagogi, inštruktorji ali zdravniško osebje.

Zaporniki imajo na voljo tudi kantino za osnovne nakupe.

Vse to poteka v koordinaciji z varnostno-nadzornim centrom in s pomočjo službenih zvez, ki omogočajo hitro odzivanje na morebitne nepravilnosti. Delo v zavodu ni individualno. Vse poteka v ekipah, kjer je komunikacija ključna. Vsi vedo, kdo je kje, kakšne naloge opravlja in kakšne so trenutne razmere. Vsaka enota je povezava v večji verigi – od vodje izmene do posameznika, ki izvaja varnostni pregled.

Zaprte osebe prihajajo iz različnih okolij. Nekateri so visoko izobraženi, drugi nepismeni. Nekateri kažejo obžalovanje, drugi odpor. »Med njimi so ljudje, ki so prvič prestopili prag zapora, in tudi taki, ki so bili tam že večkrat. Pravosodni policist je tisti, ki mora znati vsem postaviti jasne meje, a hkrati ohraniti dostojanstvo vsakega posameznika,« pojasni Mlakar, ki doda, da delo pravosodnega policista ni vedno lahko in včasih zahteva veliko potrpežljivosti, je pa to tudi zelo izpolnjujoče.

Poklic pravosodnega policista ni prikaz moči, temveč odgovornosti. Ni samo rutinsko varovanje, ampak pomembna vloga v sistemu, ki ne temelji le na kazni, ampak tudi na priložnosti za spremembo. Njihova naloga nista le varovanje in nadzor – temveč tudi sodelovanje pri postopnem vračanju zaprtih oseb v družbo. Zaporniki, ki sodelujejo, si z redom in trudom, delom ali vključitvijo v izobraževanje lahko prislužijo ugodnosti kot denimo več časa na prostem, kar jim veliko pomeni. Tudi pravosodni policist je tisti, ki prispeva k presoji, kdo si to zasluži, in pri tem ostane pravičen, strog, a vedno človeški.

Prizori iz filmov večkrat navržejo popačeno sliko realnega stanja zaporniškega dela. K sreči sta pri nas tako sistem kot družba še vseeno tako dobra, da je incidentov oziroma nevarnosti izredno malo, zato to ni poklic za tistega, ki pričakuje akcijo in nevarnosti, se pa v uniformi dobro počutijo zlasti tisti, ki si želijo pestrega, odgovornega, timskega in družbeno odgovornega poklica. Med našim obiskom smo opazili le eno stvar, ki se lahko enači s filmskimi zgodbami. Obiski zapornikov in pogovor z njimi prek telefona za stekleno steno. »Razen, če varnostna ocena ne zahteva drugače, še to pri večini traja le prvih 14 dni, kasneje imajo praviloma lahko stike že brez fizične pregrade,« razkrije Matic Mlakar.