Pol stoletja skupaj: Ivanekova obred zlatega jubileja opravila v delavnici

Najverjetneje se ne zgodi pogosto, da bi cerkveni obred ob zlati poroki potekal kar na domu slavljencev. To sta si zaželela in privoščila Ljubica in Janko Ivanek, ki letos praznujeta 50 let zakonskega življenja, obred pa je potekal kar v delavnici, v kateri je ženin več kot 30 let opravljal tapetniško obrt.

Apaški župnik Janez Ferencek je zakoncema ob tej priložnosti namenil nekaj lepih besed ter se jima zahvalil za podporo pri večjih cerkvenih delih. Na slavju, ki je potekalo v krogu domačih in prijateljev, se je zbralo 50 gostov, ravno toliko kot ob poroki pred pol stoletja. Ni treba posebej poudarjati, da je slavje potekalo v prijetnem in sproščenem vzdušju. Za kulinariko in pijačo je poskrbela družina Ivanek, predvsem hči Irena in sin Marko, ki sta staršem pripravila presenečenje. Goste so povabili v veliko tapetniško delavnico, ki so jo spremenili v gostinsko dvorano, tik ob delavnici pa je počitniški objekt, v katerem delujeta žar in celo kmečka peč. Tam so pripravili večino dobrot za goste.

Pred pol stoletja sta se poročila civilno in cerkveno.

Na poti četrti!

O pestrem in zanimivem življenju zakoncev Ivanek smo se pogovarjali v lepo urejeni dnevni sobi, ki jo krasijo spominki iz vse Evrope, saj sta ogromno prepotovala. Ljubica se je rodila 30. decembra 1955 v Mariboru. Takoj po končani osnovni šoli se je zaposlila v Mariborski tekstilni tovarni, ki je delovala v Melju. Tam je delala deset let, po selitvi v Segovce pa 30 let v šolski kuhinji na OŠ Gornja Radgona, vse do upokojitve. Janko se je rodil 22. junija 1953 na Plitviškem Vrhu, nedaleč od zdajšnjega doma. Osnovno šolo je pet let obiskoval na Spodnji Ščavnici, zadnja tri leta pa v Gornji Radgoni. Po srednji šoli se je zaposlil v Tapetništvu Maribor. Za praktična znanja je hvaležen mojstru Ivanu Goričanu.

Svojo obrt je odprl takoj po postavitvi doma, leta 1987, v Segovcih, kjer je delal vse do upokojitve 2013., ko sta posle prevzela Marko in Irena, ki tako nadaljujeta družinsko tradicijo. Starše sta obdarila s tremi vnuki, na poti pa je že četrti! Janko z žalostjo ugotavlja, da tapetništvo kot obrt umira. Po njegovem v Sloveniji ni več šole za ta poklic, ni pa več niti pravih tapetnikov, v vsem Mariboru ni niti enega. Dela imajo v družinski obrti trenutno preveč, imajo tudi veliko strank iz sosednje Avstrije.

Obred ob zlati poroki je opravil apaški župnik Janez Ferencek. FOTOGRAFIJE: Ludvik Kramberger

Ljubica in Janko sta se pred pol stoletja poročila civilno in cerkveno, nevestini starši pa so morali za cerkveno poroko podpisati dovoljenje, saj hči še ni štela 21 let. Na Spodnji Ščavnici ju je poročil župnik Franc Puncer. Svatje so takrat v cerkev prišli peš s Plitvičkega Vrha ob spremljavi dveh muzikantov. Ohcet je bila kmečka in vesela, z veliko plesa.

Zakonca zelo rada potujeta, doslej sta obiskala 36 evropskih držav, tudi romarske kraje Fatimo, Lurd in Medžugorje. Poti sta po večini opravila z osebnim avtomobilom. Janko je tudi organizator številnih avtobusnih izletov, tako po Sloveniji in širše po Evropi, s čimer se rad ukvarja v pokoju. Pri tem si še vedno vzame čas za tapetniško delavnico, kjer pomaga otrokoma, dejaven pa je tudi kot čebelar. Sodeluje v ČD Peter Dajnko Gornja Radgona, kjer za čebelarje vsako leto pripravlja strokovne ekskurzije po Sloveniji in tujini. V društvo je vključena tudi Ljubica. Janko je tudi podporni član ČD Apače. Jutra si krajšata s Slovenskimi novicami.