Ponedeljkova dobrota

A je lahko še huje? Je, pri Grosupljem se promet povsem ustavi. Najbrž je spet nesreča, naveličano rečem mulki in mulcu zraven sebe. In najbrž bomo spet zamudili v šolo, še dobro, da imata status vozačev.

A je lahko še huje? Zazvoni telefon. Načeloma nisem ljubitelj jutranjega telefoniranja. Večernega tudi ne. Če sem iskren, tudi čez dan nisem kak navdušen komunikator po telefonu. Žena pravi, da sem en socialni invalid. Na zaslonu se izpiše ime prijatelja, s katerim se že nekaj mesecev nisva slišala – kar samo potrjuje ženine besede. Upam, da ni kaj narobe, pomislim in sprejmem klic. Glej ga, reče oni namesto pozdrava: torej si izgubil denarnico?!

Kaj je pa to zdaj za ena nova fora, se skoraj razburim, pa preventivno pošlatam po žepu jakne, kjer bi moral tičati tošelček. Itak, da ga ni. Meni pa čisto nič jasno. Potem se spomnim: v Ivančni Gorici sem se ustavil pred banko, da bi kakor vedno po 15. v mesecu dvignil žepnini za oba pubertetnika. Bankomat je očitno precenil, da si je tokrat nista zaslužila (Denarja vam ne moremo izplačati), in sem denarnico, kot se je izkazalo, porinil zraven žepa namesto vanj, zaradi dežja pa ne slišal, kako je padla na tla.

Klical me je znanec s policije v Ivančni Gorici, je nadaljeval prijatelj. En možakar je našel tvojo denarnico in jo prinesel na postajo, on pa pozna mene in ve, da bi utegnil jaz poznati tebe. Čez minuto mi je policist prijazno povedal, da bodo denarnico odpeljali na grosupeljsko postajo, pa naj se kar tam oglasim ponjo. Jasno je bilo čisto vse notri: bankovec za 5 evrov in predvsem obe bančni kartici ter novinarska izkaznica, ki je včasih odpirala vsa vrata, zdaj pa samo še naša elektronska na Novicah.

Ne, v ponedeljek le ni bilo vse hudo. Spet se je potrdilo, kar verjetno prevečkrat pozabimo: da je na svetu veliko dobrih ljudi. Lepa hvala občanu, ki mi je vrnil denarnico, pa nič manjša policistu in mojemu malo zanemarjenemu prijatelju za vso pomoč. Glej ga, reče oni namesto pozdrava: torej si izgubil denarnico?!