Minilo je 90 let, odkar je zadnjič zapiskala lokomotiva na znameniti istrski železnici Porečanki. Istrani ji še danes pravijo Parenzana. Med letoma 1902 in 1935 je povezovala Trst in Poreč ter v dolžini 123 kilometrov vijugala skozi današnjo Italijo (13 km), Slovenijo (32 km) in Hrvaško (78 km). Danes o nekdanjih tirih ni več sledu, ostali pa so predori, viadukti in ena najbolj priljubljenih rekreativnih poti v regiji, Pot zdravja in prijateljstva.
Vlaku se ni mudilo
Porečanka je bila ozkotirna železnica z manjšimi vagoni in lažjimi lokomotivami. Povprečna hitrost je bila okoli 25 kilometrov na uro, na ostrih ovinkih še manj. Pot od Trsta do Poreča je trajala tudi do sedem ur. Po pripovedovanjih je počasna vožnja ponekod potnikom celo omogočila, da so skočili z vlaka, si odtrgali kakšen sadež z dreves ob progi in zato, ker v vagonih ni bilo stranišč, za kakšnim grmovjem opravili še potrebo. Vozovnica je bila draga, a slepi potniki so se zlahka izognili kontrolam. Na najbolj strmih delih je lokomotiva včasih celo omagala, pri čemer so svoje prispevali pobalini, ki so na tračnice nastavljali fige.
Blagi nakloni, ki so bili nekoč nujni za parne lokomotive, so danes idealni za rekreativce. FOTO: Valamar
Med letoma 1902 in 1935 je povezovala Trst in Poreč, danes pa je ena najbolj priljubljenih rekreativnih poti v regiji.
Ustavljala se je skoraj v vsaki večji vasi in mestu – tudi v Kopru, Izoli in Bujah. Prevažala je vino, oljčno olje, sol, kamen, ribe ter vsakdanje potnike: trgovce, šolarje, kmete. Dolga desetletja je bila gospodarska žila Istre. Ker proga ni potovala do Pirana, temveč ga je obšla, so leta 1909 med obmorskim biserom in najbližjo lucijsko postajo uvedli trolejbusno povezavo, tri leta pozneje pa tramvaj. Pirančani so tako med prvimi na tem območju spoznali prednosti električnega prometa.
Krvava epizoda
Parenzana pa ni bila le prometna povezava, temveč tudi priča burnih časov po prvi svetovni vojni in fašističnega nasilja. Spomnimo, 19. marca 1921 so fašistični skvadristi, ki so se z vlakom peljali iz Poreča proti Trstu, med vožnjo skozi strunjansko dolino streljali na otroke, ki so se igrali ob progi. Po nekaterih poročilih naj bi bil vlak nekaj minut pred grozovitim dogodkom tarča obmetavanja s kamenjem v bližini Portoroža. Ubili so desetletnega Renata Brajka in enajstletnega Domenica Bartoleja, več otrok pa je bilo ranjenih. Med njimi dva tako hudo, da sta vse življenje ostala invalida. Za zločin ni nikoli nihče odgovarjal, o tragediji pa danes priča spomenik v Strunjanu, kjer vsako leto okoli 19. marca pripravijo spominsko slovesnost v organizaciji Občine Piran, Krajevne skupnosti Strunjan in Združenja borcev za vrednote NOB.
Ukaz iz Rima
Med gospodarsko krizo in ob vse večji konkurenci cestnega ter pomorskega prometa je proga postala nerentabilna. Avgusta 1935 je po njej zapeljal zadnji vlak. Po ukazu iz Rima so jo ukinili, čeprav je bila prometno pomembna. A razvoj cestnega prometa in finančne težave so odločili njeno usodo. Tirnice so razstavili in odstranili kmalu po ukinitvi proge. A jeklo ni šlo v nič. Večino so prodali kot surovino ali uporabili drugje v italijanskem železniškem sistemu, saj je območje takrat spadalo pod Italijo. Lesene pragove so ponekod uporabili lokalni prebivalci za gradnjo ali kurjavo. Nasipi, mostovi in predori pa so ostali, ker jih ni bilo smiselno rušiti. Prav ti danes tvorijo jedro priljubljene rekreativne poti.
Predori so skupaj dolgi približno 1530 metrov. FOTO: TIC Izola
Likovna upodobitev postaje v Kopru slikarja Giulia Ruzziera FOTO: Arhiv S. N.
Namigi za izlet
Najbolj priljubljen odsek v Sloveniji je Koper–Izola–Strunjan–Sečovlje. Primeren je tudi za družine. Nekateri predori so osvetljeni, a svetilka ali kolesarska luč sta priporočljivi. Del poti je brez sence, zato imejte v poletni vročini s seboj dovolj vode in zaščito pred soncem. Pogled na Sečoveljske soline in Piranski zaliv so razgledne točke, ki spadajo med najlepše na trasi. Postanki z okusom Istre so tudi v Grožnjanu in Motovunu, ki vabita z umetniškim utripom ter kulinariko. V Livadah (hrvaška občina Oprtalj) si lahko ogledate manjšo zbirko predmetov in fotografij iz časa obratovanja proge.
Parne lokomotive so po večini premestili na druge ozkotirne proge v Italiji. Del voznega parka so postopoma odpisali in razrezali za staro železo. Do danes se ni ohranila nobena delujoča lokomotiva ali vagon Porečanke. Po nekaterih virih naj bi njene tračnice namenili tudi za takratno italijansko kolonijo Etiopija, tja naj ne bi prispele, ker se je z njimi natovorjena ladja potopila.
Mirna in odmaknjena
Nekaj predmetov, fotografij in manjših eksponatov hranijo lokalni muzeji, še danes pa lahko hodimo in kolesarimo po nekdanjem železniškem telesu Porečanke, brez tirnic, a po isti trasi. Ob zaprtju proge namreč še ni bilo razširjenega zavedanja o industrijski dediščini. Ozkotirne železnice so takrat že veljale za zastarele in nerentabilne, ohraniti lokomotivo kot muzejski primerek preprosto ni bila prioriteta, postaje pa so začele propadati.
Slovenski del je med najbolj priljubljenimi in primeren tudi za družine. FOTO: PD Nazarje
Nasipi, mostovi in predori so ostali in prav ti danes tvorijo jedro priljubljene poti, ki povezuje tri države. Blagi nakloni, nekoč prilagojeni parnim lokomotivam, so danes idealni za kolesarje, tekače in pohodnike. Trasa vodi skozi stara naselja, mimo vinogradov, oljčnikov, sadovnjakov in gozdov, ponekod tik ob morju, drugod čez griče in doline. Mirna in odmaknjena od prometa ponuja razglede na Piranski zaliv, Sečoveljske soline ter istrsko zaledje. Primerna je tudi za družine in manj izkušene rekreativce.
Na hrvaškem delu izstopata Grožnjan in Motovun, priljubljena postanka z umetniškim utripom in bogato kulinariko, znano po tartufih in vinih. V Livadah v občini Oprtalj deluje manjša muzejska zbirka s predmeti, fotografijami in dokumenti iz časa obratovanja proge.
Počasnost je bila del njenega značaja, saj se je ustavila v skoraj vsaki večji vasi. FOTO: Arhiv S. N.
- 123 kilometrov je dolga proga.
- 93 metrov nad morjem sega najvišja točka.
- 33 predorov ima trasa.
- 25 km/h je bila povprečna hitrost vlaka.
- 7 ur je trajala pot od Trsta do Poreča.
Iz starih koles
Na slovenski strani je spomin nanjo zgledno ohranjal ljubiteljski slikar Giulio Ruzzier iz Sečovelj. Slikarstvu se je povsem posvetil šele po upokojitvi, in to z željo, da bi ohranil zgodovinski spomin in dediščino Istre. Upodabljal je predvsem motive in podobe nekdanje Porečanke ter med drugim ovekovečil večino postaj na njeni poti. Kar nekaj od njih jih ne stoji več. Kot izkušen mehanik in vešč varjenja je izdelal več kovinskih maket njenih lokomotiv. Zvaril jih je iz delov starih koles. Tista s številko 37 je našla svoj prostor v Luciji, na mestu nekdanje postaje, ki so jo podrli pred leti. Zanjo je uporabil dele kakih 100 zavrženih koles.
Na trasi je več kot 10 viaduktov. FOTO: TIC Poreč
Danes po nekdanji železniški trasi hodimo in kolesarimo brez dima in žvižgov lokomotiv. A Porečanka ni izginila – le svojo podobo je spremenila. Iz železne proge je nastala zelena pot, ki tudi 90 let po zadnjem vlaku povezuje ljudi in pokrajino.
Med počasno vožnjo so lahko skočili z vlaka in si odtrgali sadež z drevesa ob progi ali opravili potrebo.
