Poslanec Reberšek izlil srce! 6 ur v DZ, šok ob poročilih in še gašenje požara: »A vam je sploh še kaj v redu?«

Skupni parlamentarni odbor je ob obstrukciji odhajajoče koalicije prikimal predlogu zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki ga je pripravil t. i. tretji politični blok. Sprejel je vrsto dopolnil, s katerimi so predlagatelji med drugim sledili pripombam zakonodajno-pravne službe. Ta je namreč opozorila na vrsto pomanjkljivosti.

6 ur v DZ, šok ob večernih poročilih in še gašenje požara

Ob tem pa se je kasneje z daljšim razmišljanjem oglasil poslanec Nove Slovenije Aleksander Reberšek.

Po 6 urni seji na odboru se tako sprašuje, koliko človek sploh še zmore. A sedenje na odboru ni bil edini opravek, ki ga je imel, saj se je udeležil še slikarske razstave in nato doživel šok, ko je gledal večerna poročila slovenskih televizij, kjer da so prikazali njegove izrezane izjave oziroma, kot pravi »Odrezana točno tam, da izpade čim bolj čudno«. A dneva še ni bilo konec, poslanec je namreč odhitel še na gašenja ostrešja hiše in k sreči je bila intervencija uspešna. 

Na koncu dneva se je tako poslanec NSi spraševal, če je Slovencem sploh še kaj v redu? In pikro dodal: »Ker najlažje je sedeti na kavču in komentirati. Veliko težje je prevzeti odgovornost.«

Njegov zapis objavljamo v celoti:

»Danes je bil eden tistih dni, ko se človek res vpraša, koliko še zmore.

Cel dan v Ljubljani. Uro in uro gledanja proceduralnih zapletov, blokad, zavlačevanja in namernega nagajanja zakonu, ki bi izboljšal pogoje velikega dela ljudi. Težko je sedeti tam in gledati, kako se stvari namenoma ustavlja, medtem ko ljudje zunaj živijo resnične probleme.

Potem še “bralne vaje”, dolgovezenje in zavlačevanje samo zato, da se izgublja čas. In ja… priznam, danes me je vse to precej zadelo.

Popoldan pridem domov, na hitro nekaj pojem in grem na otvoritev slikarske razstave našega občana. Lep trenutek dneva, tista prava kultura!

Potem pa prižgem Dnevnik in 24ur. V obeh prispevkih moj izrezan stavek.

Odrezan točno tam, da izpade čim bolj čudno. Če bi pustili stavek do konca, bi imel popolnoma drugačen pomen. In človek se vpraša zakaj??

Nato zazvoni FireApp. Intervencija. Gori ostrešje hiše. Brez pomisleka, gremo! Lastnik, štiri gasilska društva, hitra akcija, sodelovanje in na koncu uspešno zaključena intervencija. Utrujeni, ampak zadovoljni, da smo pomagali. Takrat vidiš, kaj pomeni stopiti skupaj, ko je res treba.

Hvala gasilke in gasilci! Potem prideš domov.

Zamudiš ko gre sin spat. Tisti lep trenutek ko mu preberem pravljico.

In namesto tega preberem nekaj komentarjev pod novico iz državnega zbora. Sovraštvo. Zaničevanje. Pametovanje. Kritiziranje vsega in vseh s kavča. In danes se res vprašam: A vam je sploh še kaj v redu?

Če bi vam dal torbo z milijon evri, bi pa rekli, da je torba pretežka?

Ker najlažje je sedeti na kavču in komentirati. Veliko težje je prevzeti odgovornost. Veliko težje je iti v politiko, kandidirati, poslušati žaljivke in kljub temu poskušati nekaj narediti. Ne trdim, da sem popoln. Daleč od tega. Ampak danes je eden tistih dni, ko se iskreno vprašam:

a mi je tega res treba? Pa vseeno… jutri bomo spet tam. Za ljudi. Ker kljub vsemu še vedno verjamem, da je prav pomagati in poskušati nekaj spremeniti. Zato sem prišel, zato sem tu.

Hvala vsem, ki me podpirate!«