Poslikani kamni, čudežni križ in buče kot porcelan: zgodba Sofije, ki v vsakem koščku vidi novo življenje

Ko vstopimo v stanovanje Sofije Matijević v središču Kočevja, je prvi vtis skoraj pravljičen. S polic, miz in iz omar se proti obiskovalcu stegujejo drobni predmeti, vsak s svojo zgodbo in toplino. Tu so poslikani kamni, tam buče vseh velikosti, nižje v kleti pa leži ročno izdelan pirh iz jajčnih lupin – tisti, ki je Sofijo pred leti postavil na zemljevid najvztrajnejših in najbolj predanih ustvarjalk v širšem slovenskem prostoru. Nekje ob strani kvačkani, vezeni in drugi motivi na platnu. Čila upokojenka, ki ji nikoli ne zmanjka energije, ustvarjalnost pa ji, kot pravi, kar sama pride iz glave v roke, nas sprejme z značilnim nasmehom. Na balkonu pokaže drugo za drugo visečo bučo, na mizi razvrsti del svoje (bučne) zbirke. »Poglejte, ta je stara skoraj dvajset let,« reče in prime v roke svetlečo, popolnoma posušeno plazečo se bučo, ki je kot iz porcelana.

Sofija in kamen sreče

Drobni zakladi

Sušenje je dolgotrajno, včasih tudi nehvaležno. »Vse se ne posušijo. Ene počijo, ene zgnijejo, ene upadejo. Ampak tiste, ki preživijo, so najboljše,« pravi. Buče so najprej rasle na njenem nekdanjem vrtu v Lužinah, kjer sta z Ivico, življenjskim sopotnikom, več let obdelovala zemljo. »Tam je bilo naše kraljestvo – buče, zelje, koruza. Včasih tako velika glava zelja, da so jo fotografirali in kot posebnost objavili v medijih,« Ivica pokaže sliko. Iz posušenih buč Sofija izdeluje prave drobne zaklade: sklede, posode, košare, figure živali, okrasne lučke. »Včasih jo odrežem zgoraj in spodaj, pa se naredi taka posoda, da bi lahko vino ali žgane pijače iz soda prelival, kot so naši starši. Tudi Ivica ve, kako,« pojasni in pokaže skrbno obdelano bučo, ki bi ji lahko rekli kar unikatna naravna keramika. Najbolj posebna je buča, ki je od zunaj navadna, od znotraj pa presenetljivo srebrnkasta, s tanko folijo, ki jo je narava sama oblikovala. »Takšne so redke. Ko najdem takšno, jo posebej hranim.«

Ivica in Sofija ob bučnih unikatih

Sofija je nekega dne na Facebooku videla poslikane kamne iz tujine in si rekla: zakaj pa ne bi tudi jaz! Od takrat hodi na železniško postajo, ob ceste, med hiše in išče gladke, posebne kamne. »Ampak ne moreš kar vsakega pobrati. Mora biti tak, da mi nekaj pove,« razlaga, medtem ko pred nas položi škatlo pisanih kamnov. Nanje nariše angele, živali, krajinske motive, otroške like, srčke, križce, celo humoristične prigode. Še bolj kot ustvarjanje pa ljubi tisto, kar sledi: poslikane kamne deli po mestu. Kot presenečenja. »Na avtobusno postajo, pred trgovino, na klopco, ograjico. Nekatere najdejo otroci, nekatere drugi,« pravi v smehu. Pa ji potem na Facebooku pišejo, kako jih je osrečilo. In ona je takrat srečna, kot bi jih sama našla. Najbolj dragocen kamen je tisti, ki ga je našla sama, po naključju, na krožišču pri trgovini. Bil je moker, umazan – a ko ga je doma umila, je na njem zagledala popoln križ. »To je bil kamen sreče. V škatlici ga imam, ne dam ga nikomur. To mi je bog poslal,« ga pokaže.

Večnamenska škatla

Živ spomenik

Sofija ne zavrže ničesar. »Ideja kar pride k meni. Včasih me Ivica gleda in pravi: kaj pa spet iščeš, kaj boš zdaj naredila? Ampak potem pa spet pomaga, čeprav malo godrnja. Takšni so moški,« se zasmeje. Njeno stanovanje je tako rekoč galerija. Galerija, v kateri je vsak predmet živ, ima svojo pot, zgodbo in obraz. Posebno mesto zaseda velikanski pirh iz jajčnih lupin. Megapisanka je lani dosegla čarobno težo 100 kilogramov, sestavljena pa je – plast za plastjo, lupina za lupino – iz približno 16.000 jajčnih lupin. Nekaj dni pred letošnjo veliko nočjo je, kot je dejala, simbol njenega potrpljenja tehtal že natanko 105 kilogramov. V letu dni je torej pridobil pet kilogramov, za kar je Sofija porabila lupine približno 800 jajc. »To je bilo toliko dela, da ne morete verjeti. Ampak ko delaš s srcem, ne gledaš na čas,« pravi Sofija. Vsake toliko ga popravi, dodela – kot bi bil živ spomenik njenemu ustvarjalnemu življenju. Kot kaže, bo ostal v kleti. Če bi ga prenašali, bi se zaradi teže poškodoval, je prepričana.

Iz češnjevega lesa? Ne, iz buč!

Ko vprašamo, kdo je njen prvi kritik in pomočnik, odgovori brez omahovanja: Ivica. »Včasih me nakrega, da sem neumna, kaj spet nekaj ustvarjam. Potem pa mi prinese, kar potrebujem, ali mi pomaga držati, ko lepim. Pa še prav mi pride, da me malo prizemlji. Brez njega bi bilo marsikaj težje. Pa še lepo je, da se skupaj nasmejiva,« doda. Ob koncu pogovora nas pospremi do vrat in na hodniku še enkrat poudari: »Če sem kaj obljubila, moram narediti. Ideja že pride.«

Tale pirh je za veliko noč tehtal že 105 kilogramov.