Po smrti velike Milene Zupančič dežujejo izrazi sožalja. Igralka, ki je pustila neizbrisen pečat na velikem platnu in gledališkem odru, se je poslovila v 80. letu starosti, za njo pa ostajajo številne nepozabne vloge, s katerimi je navdihnila generacije ustvarjalk in ustvarjalcev ter desetletja navduševala občinstvo.
Milena Zupančič in Polde Bibič kot Meta in Janez v Cvetju v jeseni FOTO: Arhiv Dela
Akademsko izobražena igralka, dolgoletna ambasadorka Unicefa, prejemnica številnih nagrad in mama Maše Jovanović, ki se ji je rodila v drugem zakonu, z Dušanom Jovanovićem: v prvo je bila poročena z Radkom Poličem, s katerim sta bila vse do njegove smrti velika prijatelja in pogosto sodelavca. Rodila se je na Jesenicah, osnovno šolo je obiskovala na Bohinjski Beli. Živela je z mamo samohranilko in sestrama, očeta ni poznala. Da bo igralka, se je odločila že kot gimnazijka na Jesenicah, v poznejših letih, ko je v njeno življenje zarezala tudi bolezen, pa je bila nadvse hvaležna za vse priložnosti v bogati karieri. »Imela sem veliko srečo in sem praktično preigrala ves glavni ženski repertoar, od Shakespearja prek slovenskih novitet,« je povedala ob svoji 70-letnici, obžalovala pa je le, da ji ni bila dana vloga Riharda III.
Več kot 200 vlog je ustvarila.
Vrsta nagrad in priznanj
Z več kot 200 vlogami, ki jih je ustvarila v šestih desetletjih in ki jo uvrščajo med največja imena gledališča in filma nekdanje skupne države, si je pridobila status ikone, kot je o njej povedal legendarni Rade Šerbedžija: »Nimam besed, s katerimi bi lahko izrazil žalost v svojem srcu. Odšla je naša Milena. Bila je najlepša, najboljša, bila je gospodarica odra in življenja. Bila je kraljica svojega jezika in svojega naroda. Bila je naša najčudovitejša Milena. Imejmo jo radi in jo za vedno nosimo v naših srcih,« je povedal. Rade in Milena sta skupaj ustvarjala od rane mladosti, prvič v filmu Sedmina Matjaža Klopčiča iz leta 1969, še en prijatelj in igralski kolega Boris Cavazza pa je sporočil: »Milena je bila in bo ostala moja najljubša igralka in moja najboljša prijateljica. Naj počiva v miru.«
Z Borisom Cavazzo in Radkom Poličem FOTO: Ljubo Vukelić
Njena zapuščina bo trajen del zgodovine slovenskega gledališča. FOTO: Igor Modic
Milena Zupančič in režiser ter scenarist Dušan Jovanović FOTO: Jure Eržen
V svoji karieri je sodelovala z Mestnim gledališčem ljubljanskim in Slovenskim mladinskim gledališčem, delovala je tudi na svobodi, večino kariere pa je bila članica ljubljanske Drame. Za svoje delo je prejela izjemno število nagrad, tako doma kot v tujini. Slovenka leta 2023 je bila med drugim prejemnica Borštnikovega prstana, Prešernove nagrade in zlatega reda za zasluge, lani se je razveselila nagrade Ita Rina za življenjsko delo. Bila je častna občanka Občine Bled, lani pa so ji to čast izkazali v Mestni občini Ljubljana.
Milena je bila in bo ostala moja najljubša igralka in moja najboljša prijateljica.
Iskriva, pogumna, pokončna
Njena zapuščina bo trajen del zgodovine slovenskega gledališča, so ob njeni smrti sporočili na Borštnikovem srečanju. V ljubljanski Drami so med drugim zapisali, da so njeno igralsko in osebno življenjsko pot prežemale izjemna notranja moč, intuitivnost, neposrednost, neponovljiva prezenca ter redka sposobnost, da je v vsakem liku razpirala človeka v vsej njegovi ranljivosti, protislovnosti, duhovitosti in resničnosti. Predsednica države Nataša Pirc Musar je zaupala, da je imela privilegij poznati Mileno, ko so ugasnile odrske luči: »Toplo, duhovito, neposredno, iskrivo, pogumno in pokončno žensko. Človeka, ki ti je znal povedati, kar ti gre – brez olepšavanja, a vedno s srcem.« Vlada je zapisala, da se je poslovila izjemna igralka, ki je z ustvarjalnim opusom neizbrisno zaznamovala slovenski kulturni prostor.
Njeno življenje in delo sta popisana tudi v knjigi Kot bi Luna padla na Zemljo. FOTO: Jure Eržen
Njeno nadvse zanimivo življenje in kariero je v biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pred leti popisal tudi Tadej Golob, kjer je med drugim črno na belem opisano tudi Milenino srhljivo srečanje z Metodom Trobcem, zanjo takrat prijaznim skladiščnikom v Metalki, a v resnici nagnusnim serijskim morilcem, čigar ponudbo brezplačne dostave je k sreči zavrnila. Z dolgega seznama junakinj, ki jih je upodobila v skoraj šestih desetletjih, pa je kot najljubšo vedno izbrala Karolino Žašler v filmu Matjaža Klopčiča, s katerim je sodelovala mnogokrat, tudi v družbi še ene gledališke in filmske legende Poldeta Bibiča. Trojica je združila moči tudi v politični farsi Moj ata, socialistični kulak, kjer je Milena postala Mimika, med večne klasike pa se je zapisala ljubezen med Meto in Janezom v Cvetju v jeseni.
