
Galerija

Na spletu se je v zadnjih mesecih končno razplamenela debata o disciplini dostavljanja paketov. Zadnja leta smo se povsem navadili, da ob prihodu poštarja ali dostavne službe v dopoldanskih urah običajno nismo doma, kar pomeni, da nas bo paket počakal nekje drugje. Kurirji so vztrajno vrteli številke, stranke pa smo jim še bolj vztrajno dajale navodila, kje naj paket pustijo.
Zadnje čase pa so klici kurirjev postali skorajda že redkost. Ne glede na to, ali stranka naroči dostavo na dom ali ne, bo namesto klica dobila le SMS sporočilo – 'paket vas čaka tu in tu'. Včasih to pomeni v paketomatu pod stavbo, včasih par sto metrov stran v poslovalnici Pošte. Problem pa nastane, ko paket čaka na bencinskem servisu več kilometrov iz tvojega kraja, ob katerem je za prevzem potrebno še doplačilo.
V popandemičnem času se je kar nekaj delovnih mest obdržalo na domu, zato bi morali tudi dogovori s kurirji in poštarji postati veliko enostavnejši. Pa ni tako. Na družabnih omrežjih se je razplamenelo že več debat o tem, kako kljub plačani dostavi na dom do te nikoli ne pride. Kurir ne pokliče, ne dostavi ter se sploh ne pokaže v bližini bivališča – pakete za celoten okoliš preprosto pusti na enem mestu, neredko zelo daleč od naslova, do katerega je bila dostava plačana.
Eden od uporabnikov je napisal, da dela od doma in natančno ve, da dostavljalec ni niti pozvonil, čeprav je kasneje prejel obvestilo, da 'ni bilo nikogar doma'. Drug opisuje, kako je paket končal v paketomatu v drugi občini. Tretji se pritožuje, da je moral po dve 45-kilogramski vreči deset kilometrov stran, čeprav je bila dostava ravno zato plačana do doma. Zgodbe o tem, kako je že tako draga poštnina pomenila, da se je potrebno po paket peljati praktično dlje, kot od koder je bil poslan, nato pa za prevzem še plačati, pa so postale skorajda stalnica.

Uporabniki večinoma ne krivijo samo posameznih voznikov, ampak celoten sistem. Veliko komentarjev omenja prenizko število kurirjev, časovne pritiske in optimizacijo stroškov. Paketomat je za podjetje enostavno bolj učinkovit: en postanek pomeni več paketov, manj zamud in manj ukvarjanja z ljudmi, ki jih ni doma.
In ravno tukaj nastane konflikt. Logistična podjetja paketomate predstavljajo kot fleksibilnost in prihodnost dostave. GLS na svojih straneh poudarja 24/7 dostopnost, hitrost in trajnost paketomatov, Pošta Slovenije pa govori o 'moji dostavi, moji izbiri' – a tudi slednje zadnje čase ne velja več. Večina uporabnikov se strinja, da so priročni, kadar jih izbereš sam. Problem je, ko postanejo privzeta rešitev, čeprav je bila plačana dostava do doma. Ali še slabše, zadnje čase se izbira lokacije ignorira, paketi pa se dostavijo v bolj kot ne naključne paketomate, ali ponovno bencinske servise, kjerkoli v okolišu.
Stanje je najbolj zanimivo v Ljubljani in drugih večjih mestih. Če iz poslovalnice na drugi strani mesta naročite dostavo izdelka na dom ali v paketomat pod blokom, je velika verjetnost, da boste po paket morali dlje, kot če bi šli v prodajalno.
Pri GLS ob pritožbi pojasnjujejo, da je to preprosto presoja kurirja: »Mogoče ste zgrešili klic? Verjetno je bil vaš paket prevelik za paketomat? Ni bil? Potem najbolje, da kurirja sami povprašate,« je bil odgovor, ki ga je bralka prejela glede paketa, ki jo je čakal na 3 kilometre oddaljenem Petrolu čez obvoznico. Po spletnih opisih uporabnikov ima trenutno še najboljšo disciplino Pošta Slovenije, najslabšo pa Express One, kjer dostavljajo zgolj pogodbeniki. Nekateri tudi z osebnimi avti in sredi noči, po izkušnjah prejemnikov paketov.
Cena storitve? V dotičnem primeru ilustrativno 3,50 evra dostava na dom, 2,90 evra v najbližji paketomat. Dostava na dom se ne izvrši, v paketomat tudi ne, paket čaka izven mesta. Ob prevzemu je treba doplačati 0,50 evra ter prišteti še čas in pot. Rezultat je identičen, kot če bi se v trgovino odpravili sami, le cele štiri evre dražji. Za mnoge kupce pa je za na vrh največji problem občutek, da plačujejo storitev, ki je v resnici ne dobijo več.