Postati mora brezdomec, pa bo dobil stalni naslov

LJUBLJANA, MURSKA SOBOTA – V svetovni zgodovini književnosti eno posebnih mest zavzema Franc Kafka s svojim delom Proces, skozi katero je kritiziral birokracijo. Junak dela Josef K. se je nenehno spopadal z neznanimi oblastniki, ti pa so na koncu prevladali ter ga ugonobili. V podobni situaciji se je znašel 33-letni Prekmurec Matjaž Žalik, ki deset let biva in dela v Ljubljani. Zadnje obdobje je sicer brezposeln in od oktobra lani do maja letos je prejemal socialno podporo. Ko jo je hotel maja podaljšati, mu ni uspelo. Razlog: nima stalnega bivališča, kot je presenečen izvedel.

Žalik je delal v gostinstvu, in čeprav je že dlje brezposeln, ni brezdomec, ampak živi normalno: »Zaslužiš, preživiš, nimaš pa kaj stalnega,« pojasnjuje. Streho nad glavo ima, naslova pač ne več: »Najprej sem klical domov, zakaj so me izbrisali. Izvedel sem, da me je 13. februarja letos odjavila sestra. Ker je center za socialno delo (CSD) Murska Sobota trikrat opravil poizvedbo, pa me ni našel na naslovu, je imel podlago za odjavo,« začetek komplikacij opisuje Žalik in dodaja, da ni dobil nobenih pisnih obvestil, kaj šele vabila na obravnavo o njegovi odjavi: »Na murskosoboškem centru za socialno delo mi je direktorica rekla, da me ne bo pod nobenim pogojem prijavila.«

Od Poncija do Pilata

V preteklosti je bil namreč večkrat začasno prijavljen tudi na ljubljanskih naslovih. Nataša Meolic, direktorica CSD v Murski Soboti, pojasnjuje, da sledijo črki zakona: »Imenovani je bil seznanjen, da CSD ne bo podal soglasja k prijavi stalnega prebivališča, saj dejansko ne prebiva na območju naše krajevne pristojnosti, temveč v Ljubljani.« Napoten je bil na ljubljansko upravno enoto, saj je vodenje postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v njihovi pristojnosti. »Na ljubljanskem CSD so povedali, da me morajo prijaviti tisti, od katerih sem nazadnje dobival socialno pomoč – to pa je bilo v Murski Soboti. Dobil sem občutek, da se delajo norca,« prvi krog opisuje Žalik. Oba centra imata formalni razlog, da ga ne prijavita, in Žalik se je obrnil na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da presodi, kateri ima prav: »Brez naslova vendarle ne morem ostati!«

Šele tukaj se je razkrila neveščost državnih organov, ki ima dimenzije Kafkovih literarnih stvaritev – opravil je osem obiskov ter si vestno zapisoval imena desetin uradnikov, ki jih je dobil na telefonsko zvezo. Nato so ugotovili, da bi bilo bolje, če bi se s to problematiko obrnil na ministrstvo za javno upravo: »Ne razumem, kako so potrebovali tri mesece in pol, da so me poslali na drugo ministrstvo. V dobrih treh mesecih bi si mogoče lahko kaj uredil, namesto da sem jih čakal. Če ne bi imel nekaj prihrankov, bi vmes že crknil,« razmišlja na glas. Na drugem ministrstvu je dočakal inšpektorja, ki mu je predlagal pisno prošnjo za stalni naslov na murskosoboškem CSD, sicer pa je Žalik pred dnevi od njega izvedel, da bo bolj primerno, če zadevo prevzame notranje ministrstvo! Ko se je te dni prvič obrnil na njih, ni bilo hitre in logične rešitve njegovega primera: »Po pol ure in sedmih državnih uradnikih na telefonih nisem uredil nič,« poroča Žalik.

Kaj če ga legitimira policija?

Izguba socialne podpore je bila šele prva v seriji udarcev: »Nimam več zdravstvenega zavarovanja, ne morem se zaposliti, celo začasno se ne morem prijaviti nikjer, ker pač nimam stalnega naslova,« našteva. Niti odgovorov na dopise ne more dobivati; kaj bi se zgodilo, če bi ga naključno legitimirala policija, nima pojma. Tenko piska tudi glede denarja, izhoda ni na vidiku, dokler dokončno ne obuboža in resnično ne pristane na cesti.

Takrat mu bodo dejansko lahko pomagali, ugotavlja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer: »Posameznika lahko v primeru, ko je sprožen postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega bivališča, upravna enota prijavi na naslovu tudi brez soglasja lastnika stanovanja, če tam resnično prebivate.« Zadržki za prijavo na dejanskem naslovu bivanja tu postanejo razumljivi: v primeru take prijave bi kaj kmalu lahko pakiral kovčke iz podnajemniškega stanovanja, kjer od lastnika prav tako ne more dobiti stalnega naslova; a Žalik ga ne želi razkriti državnim organom, saj se zaveda posledic – najverjetneje bi mu lastnik stanovanja, kjer biva, odpovedal najemniško razmerje.

Birokratska ironija pa je, da bi prav izguba bivališča Žaliku omogočila, da dobi stalni naslov: »V primeru brezdomstva se za stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, ter če na območju tega organa tudi dejansko živi – izpolnjena pa morata biti oba pogoja,« pojasnjuje Nussdorferjeva.