



Tukaj je obležal ustreljeni Ivan Kramberger. Gostinske terase takrat še ni bilo.

V Jurovskem Dolu očitno še ne bo spomenika dobrotniku iz Negove.

Sin Ivana Krambergerja.

Z mesta atentata se takole vidi Rotarjevo hišo.

Župan Peter Škrlec.








JUROVSKI DOL – »Kako je mogoče, da domnevni morilec lahko grozi z odstranitvijo spomenika svoji žrtvi? Edina taka država na svetu je Slovenija. Do kdaj bodo v Sloveniji rablji še kar naprej in vedno znova diktirali, kako se naj spominjamo žrtev?« sprašuje v pismu, ki ga je na elektronski naslov predsednika republike Boruta Pahorja, vseh poslancev, državnih svetnikov, predsednikov strank, tudi Miru Cerarju in še bivšemu predsedniku države Milanu Kučanu poslal Vili Kavčič. V pismu, ki so ga prejeli tudi vidni slovenski pravniki, denimo Lojze Ude, Ivan Kristan, Matevž Krivic, Ciril Ribičič, opozarja, da krvnik Ivana Krambergerja Peter Rotar grozi, da bo razstrelil spomenik, ki naj bi stal prav na mestu, kjer je pred 22 leti umrl dobrotnik iz Negove. V čast in spomin na katerega smo na Slovenskih novicah ustanovili sklad, prek katerega spoštovane bralke in bralci pomagate rojakom v socialni stiski. Sklad Ivana Krambergerja.
Občina popustila
V soboto, 7. junija, bo minilo natanko 22 let od atentata na priljubljenega Iveka. Ob tej obletnici je hotela občina postaviti spomenik, a je svetnikom in občini to preprečil sam Peter Rotar, ki je v zaporu odslužil skoraj devet let kazni in ki živi le par metrov od kraja, kjer naj bi ta stal. Rotar se je namreč v trenutku, ko mu je prišla na ušesa namera svetnikov, odpravil v županovo pisarno in povedal, da tega ne bo dopustil. »Ko smo začeli postopek in smo že skoraj naročili spomenik, se je pri meni ustavil gospod Rotar, naš občan. Dejal je, da si tega v našem kraju ne želi, saj živi blizu mesta, predvidenega za spomenik,« nam je povedal župan Svetega Jurija v Slovenskih goricah Peter Škrlec. Dodal je, da Rotar ni, tako kot v pismu navaja Kavčič, grozil z razstrelitvijo, ampak je napovedal, da bo uporabil vsa pravna sredstva, da se spomenik v primeru postavitve odstrani.
»Ko je prišel k meni in dejal, da bo uporabil vsa pravna sredstva, sem mu odgovoril, da nima nobenih možnosti, ker ima občina pravico postaviti takšen spomenik, toda kot župan sem njegovo željo vseeno upošteval in jo obrazložil na občinskem svetu. On je naš krajan, tu živi in ima zemljišča, ki jih občina kdaj potrebuje za kakšno služnost ali pa potrebuje soglasje za kakšno stavbno pravico. V takšni majhni občini, kakršna je naša, si pač ne moremo privoščiti nezadovoljstva in razdora med ljudmi,« je pojasnil Škrlec, ki ga je očitno Rotar stisnil v kot.
Župan, ki je že tudi pridobil soglasje pokojnikove žene za postavitev spomenika, priznava, da ob tem, ko so se dogovorili za postavitev, ni niti pomislil na to, kaj bi utegnil na to reči Rotar. »Iskreno povedano nisem niti pomislil na to, da bi ga lahko spomenik zmotil. Ko mu je prišlo na ušesa, da ga bomo postavili, se je oglasil pri meni v pisarni in pogovorila sva se na povsem mirno in kulturno.«
Spomenik bi
ga spominjal
Na vprašanje, kako komentirajo takšno izsiljevanje obsojenega morilca, odgovarja, da ne gre za izsiljevanje ampak, da »gre verjetno za dogodek, ki se ga on ne spominja rad, in ta spomenik bi ga spominjal ravno na ta dan«. Rotar je bil za umor Ivana Krambergerja na prvostopenjskem sodišču obsojen na devet let zaporne kazni, višje sodišče pa jo je zvišalo na 12 let. Leta 2001, ko je v zaporu vzorno prebil več kot dve tretjini kazni, so ga predčasno izpustili. Kaj natančno se je dogajalo 7. junija 1992, pa je še danes zavito v skrivnost.
Župan in svetniki so se tako odločili, da s postavitvijo spomenika počakajo do nadaljnjega, tako dolgo, dokler bo Rotar njihov občan. »Gospod Rotar živi sam, je prileten. Morda bo kmetijo, na kateri živi, sam prodal. Dejal mi je, da če bi on živel daleč stran, ne bi bila težava, ampak to je tako rekoč pred njegovimi vrati, zato si tega ne želi.« Spomenik naj bi stal prav na mestu tragičnega dogodka, med kulturnim domom in cerkvijo. Župan še pravi, da bi postavitev gotovo veliko doprinesla občini, saj pogosto pridejo ljudje, ki iščejo kraj umora Ivana Krambergerja. A kot kaže, spomenika ne bodo našli, vse dokler bo tu v Jurovskem Dolu prebival za umor obsojeni Peter Rotar.
Sin ve, da spomenika ne bo Jurovski Dol je včeraj pozno popoldne zajel močnejši naliv, a brez toče. Ljudje so se bolj kot ne skrili po hišah in je bilo težko najti kakšnega sogovornika. Predvsem se nihče ni hotel izpostavljati in komentirati domnevnih groženj njihovega soseda, ki ga vsi videvajo. Res je, vsi vedo, da je predvidena postavitev spominske table ali česa podobnega, saj bo prihodnji teden minilo 22 let, odkar je bil v središču njihovega kraja ubit dobrotnik iz Negove, Ivan Kramberger. Trg, na katerem je tekla prva »politična« kri slovenske demokracije, je zdaj močno spremenjen, temeljito preurejen in nihče ne ve, kje naj bi stala spominska plošča ali kar koli že bo. V bližnji gostilni, ki jo obiskuje tudi morilec Rotar – tega nismo našli na njegovem domu – srečamo domačina, ki je podrobno razložil, kako je bilo pred 22 leti, ko je naboj žvižgnil ravno čez njegovo glavo in nesrečnega Iveka poslal na drugi svet.Sin pokojnega Krambergerja, Ivan, ki je, mimogrede, pred nedavnim iz rok predsednika države Boruta Pahorja prejel visoko državno priznanje za področje prostovoljstva, in sicer na področju civilne zaščite in reševanja ter sociale, ne verjame v grožnje in dodaja, da njega nihče ni spraševal o kakšnem dovoljenju, ki bi ga on brez zadržkov omogočil. Morebiti je kdo vprašal njegovo mamo. Kljub temu pove, da je prepričan, da v Jurovskem Dolu nikoli ne bo stal spomenik, čeprav bi bilo to lepo. O. B. |