Potrpljenje

Verjetno se boste strinjali; če kje, potem moramo biti potrpežljivi, ko gre za zdravje. Zadnjo in eno redkih tovrstnih lekcij na tem področju sem dobil prejšnji teden. Potem ko sem se dva meseca in pol izmenično ubadal s poškodbo dimelj in hrbtnimi mišicami, sem, misleč, da sem končno opravil z vsem, tudi javno čivknil o svojem veselju zaradi konca fizične more. Nisem mogel teči, nisem mogel igrati nogometa, sedenje je bilo pretežno muka, zato sem občutno izboljšanje ocenil kot rešitev vseh problemov. No, pa sem takoj dobil po glavi. Lahkomiselno in sunkovito sklanjanje ter dviganje solidne teže je bilo kajpada neumnost brez primere. In telo (beri mišice) je spet poslalo sporočilo, naj se ne zajebavam.

Je pa nadvse zanimivo, kakšni občutki prevevajo človeka, ko se poškoduje. Sploh če gre za športno aktivnega človeka. Najprej jeza: »Pa kako se lahko zgodi to ravno meni! Kako je možno, da fašem neumno poškodbo! Nesposobnjakovič!« Potem žalost in razočaranje: »Evo, pa imam. Zdaj lahko zgnijem, gibalno omejen in cel nikakršen. Kaj naj zdaj?« Nato poskus analitične samokritike: »Morda sem res pretiraval. Malo pa moram gledati na svoja leta. Nisem več star 25 let.« In spet jeza: »Pa kako sem zaletav kot nekakšen najstnik. Pa sem si ja že stokrat rekel, da moram po pameti in potrpežljivo. Zakaj, za vraga, rinem z glavo skozi zid?« Nato pa še malo optimizma: »To pa je bila šola. Se ne zaganjam več, pa če je ne vem kaj. Zdaj pa res po pameti. Poslušal bom svoje telo in pika.«

Med vsem mogočim tuhtanjem in prepričevanjem samega sebe, da bo vse v redu, ker v to verjamem, mi je na misel šinil tudi znani rek: Potrpljenje je božja mast. Dobro, trpljenje, bog, žavbe..., morda gre to lepo skupaj. Potrpljenje pa jemljem kot krajše obdobje, ko mora človek, preprosto povedano, malce ustaviti konje, globoko vdihniti in temeljito premisliti, sploh pa umiriti, sprostiti telo. Ne bi pa kar trpel ali potrpel v nedogled, ker bi to pomenilo, da nisem nič storil, da bi bilo kaj drugače, bolje zame. Zato pa se slovenski pregovor v celoti glasi: Potrpljenje je božja mast, pa gorje mu, ki se z njo maže. Če bi se preveč mazali z božjo mastjo, bi trpeli. Rok Tamše Na kožo