Po Jadranskem morju že od nekdaj plujejo najrazličnejše lesene barke. S stoletji so se spreminjale, se prilagajale namenu, danes pa jih čas in tehnologija gradnje rineta v pozabo. Batana, topo, bragoc, bracera, trabakula, pelig, keč in seveda mnogo starejša plovila so že izginila ali pa se bo to zgodilo jutri.
Redke zavzeto ohranjajo v originalni obliki ljubitelji oldtimerskih bark, ki s svojim konjičkom opravljajo pomembno poslanstvo pri ohranjanju navtične dediščine. Nič manj pa ni pri teh prizadevanjih pomemben tudi prispevek pomorskih maketarjev, ki iz hobija brskajo po najrazličnejših virih o nekdanjih večjih ladjah in manjših barkah ter jih nato v zmanjšanem merilu s kopico podrobnosti oživljajo skupaj z njihovimi tehničnimi značilnostmi ter zgodbami, ki so vezane nanje. Danes je takih zanesenjakov vse manj, kar še zlasti velja za izdelovalce pomorskih maket.
Žirija med ocenjevanjem Simičeve makete plovila barkin
Maketarstvo je namreč širša dejavnost izdelovanja maket ladij, letal, avtomobilov in še česa. Mnogi ga enačijo z modelarstvom, pri katerem se izdelujejo modeli, ki oponašajo funkcionalne lastnosti originala in z njimi tekmujejo ter jih brezžično upravljajo. Maketarji pa izdelujejo barke, ki so verodostojne pomanjšane kopije originalov in le v funkciji eksponatov. Z njimi tudi tekmujejo in se za ta namen temeljito poglobijo v originalnost.
700 ur porabijo za izdelavo makete.
Med najboljšimi na svetu
Poudariti velja, da je načrtov za makete malo, zato maketarji brskajo po literaturi, enciklopedijah, slikah, skratka, raziskujejo, upoštevajo merila, nato so mizar, vrvar, krojač, obdelovalec kovin, slikopleskar … Predvsem je to hobi, ki temelji na ljubezni do lesa in njegovem poznavanju. Vse moraš narediti sam, žagaš, delaš šablone, vrtaš, lepiš, brusiš, barvaš. Imeti moraš veliko volje, raziskovalne žilice, potrpljenja, znanja o lesu in drugih materialih ter njihovi obdelavi. Po navadi iščejo materiale, iz katerih je bila originalna barka. Ne gre brez orodij, znajti se je treba in tudi če ne upoštevaš porabljenega časa, ta hobi ni poceni. Za vsako maketo se porabi najmanj 700 ur dela.
Željko Skomeršič, eden najboljših maketarjev vzhodnega Jadrana, ob svoji izjemni maketi trabakule.
Ladijske makete lahko danes občudujemo po muzejih in na redkih razstavah. Zadnja je bila na primer v Piranu maja letos, kjer je ugledni slovenski maketar in publicist Slobodan Simič - Sime ob solinarskem prazniku pokazal svojo sila poučno polodprto maketo maone. Služila je za prevoz soli, danes pa ni nobene več. Mnogim je ostala v spominu tudi pred leti organizirana razstava Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in Obalnih Galerij Piran v tem mestu, na kateri se je s svojimi maketami tradicionalnih jadranskih plovil predstavil priznani hrvaški ustvarjalec Lucian Keber.
Sicer redki slovenski maketarji dobro sodelujejo s hrvaškimi, saj je bil Slobodan Simič - Sime v juniju povabljen kar na dve pomembni razstavi ladijskih maket, ki sta se odprli na Reki in v Rovinju. Naši sosedje namreč dajo veliko na svojo pomorsko dediščino in med drugim organizirajo mnogo razstav ladijskih maket. Med njimi so tudi ocenjevalske razstave, kjer makete ocenjujejo po mednarodnih pravilih organizacije Naviga. Takšna je bila razstava na Reki, na kateri je Simič prejel zlato medaljo za polodprto maketo barkina, ki je bila tudi najbolj poučna maketa dogodka nasploh.
Najboljši hrvaški in svetovni maketar Roland Vlahovič iz Lovrana je zmagal z maketo plovila Abbazia.
Barkin je plovilo, ki je bilo nekoč nadvse razširjeno na severnem Jadranu, pri nas pa stoletja tudi najpomembnejše pri prevozu soli iz hišnih skladišč solinarjev v solinah do državnih skladišč soli Antenal, Monford in Grando. Maketa je dobila 95,33 točke od možnih 100, kar jo uvršča tudi v svetovni vrh med edukativnimi maketami tradicionalnih plovil. Tudi letos je zmagal najboljši hrvaški in svetovni maketar plovil Roland Vlahovič z modelom plovila Abbazia, ki je dobil neverjetnih 97 točk, kar se le redko zgodi po obsežnih in strogih ocenjevalnih merilih Navige.
Slobodan Simič - Sime ob svojih v Rovinju predstavljenih istrskih batanah
Take razstave pri nas žal opozarjajo tudi na to, da je slovenskih mojstrov ladijskega maketarstva vse manj.
Ponotranjiti pomorskost
Nadvse odmevna je bila tudi Simičeva prisotnost na razstavi ladijskih maket v sklopu legendarne regate tradicionalnih plovil v Rovinju. Nanjo je bil povabljen kot častni gost iz Slovenije, razstavil pa je pet maket različnih tipov istrskih batan v merilu 1:6.
Sicer pa Simič pravi: »Te razstave organizirajo v pomorskih državah najpogosteje obmorske občine in pomorsko-tehnične organizacije. So neprecenljive za pomorsko ponotranjenje prebivalcev neke države. Žal v Sloveniji, ki ji mnogi radi rečejo, da je pomorska država, niti približno ne moremo uzreti več tako dragocenih in pomembnih razstav, ki interpretirajo našo pomorsko dediščino skozi vrhunske makete tradicionalnih plovil. Te omogočajo, da jo ljudje spoznajo in dejansko to pomorskost tudi ponotranjijo. Samo v nekaj urah po otvoritvi razstave v Rovinju si je to ogledalo nekaj sto obiskovalcev, ki so resnično navdušeno vsrkavali in spoznavali ladjedelsko dediščino in tradicionalna plovila Istre.«
Včasih je bilo pridobivanja tovrstnega znanja in spretnosti v osnovnih šolah in modelarskih društvih precej, nato pa je skoraj izginilo.
Razstavo maket tradicionalnih plovil v Rovinju si je ogledalo nekaj sto obiskovalcev, ki so navdušeno spoznavali ladjedelsko dediščino Istre.
Take razstave pri nas žal opozarjajo na to, da je slovenskih mojstrov ladijskega maketarstva vse manj. Včasih je bilo pridobivanje tovrstnega znanja in spretnosti v osnovnih šolah in modelarskih društvih kar nekaj, nato pa je skoraj izginilo. Zato si lahko le želimo, da bosta država in družba za spodbudo mladim k tovrstni ustvarjalnosti naredili kaj več.
