Saratov, mesto ob Volgi v bližini meje s Kazahstanom, je od Slovenije oddaljen več kot 3000 kilometrov. A kljub veliki oddaljenosti v mestu s skoraj milijon prebivalci živi peščica Rusov, ki so slovenskega rodu in se počutijo Slovence. Gre za potomce slovenskih ruskih ujetnikov iz prve svetovne vojne, ki jih je usoda pripeljala v saratovsko regijo in tvorijo eno najmanjših in najranljivejših slovenskih skupnosti zunaj naših meja. Vsi so rojeni in odrasli v Rusiji in šele pred dobrim desetletjem so se sploh dobro zavedli svojih slovenskih korenin.
»V službah, šolah in na univerzah govorimo samo ruski jezik, a radi bi govorili čim več po slovensko.«
Potomci Slovencev v Saratovu se družijo in pogovarjajo po slovensko. FOTOGRAFIJE: Društvo Slovenci v Rusiji Saratov
Leta 2014 je zdaj 60-letni Vladimir Maslov, upokojeni ribič na Volgi, med iskanjem podatkov o svojih slovenskih prednikih naletel še na druge potomce Slovencev in začeli so se srečevati in družiti. Nato so leta 2019 ustanovili Društvo Slovenci v Rusiji v mestu Saratov, ki ga neutrudni Vladimir tudi vodi in zdaj združuje 25 članov vseh generacij. Saratovski Slovenci se redno dobivajo in se trudijo postati in ostati Slovenci. Glavna ovira za njihova prizadevanja je vojna med Rusijo in Ukrajino, zaradi katere so njihovi stiki in komunikacija s Slovenijo precej omejeni. Kljub temu vztrajajo in se zaradi ljubezni do svoje druge domovine v okviru društva učijo slovenščine, se družijo in praznujejo slovenske praznike. Če jim vreme dopušča, se sprehodijo ob Volgi in se med seboj pogovarjajo po slovensko. Nekateri znajo zelo lepo zapeti slovenske pesmi, drugi speči slovensko potico. Ob vsakem prazniku se oglasijo na svojem profilu na Facebooku in čestitajo Slovencem in Slovenkam v Sloveniji.
Veselje, nato razočaranje
Društvo Slovenci v Rusiji v mestu Saratov se je lani prijavilo na natečaj ruskega državnega sklada za razvoj civilne družbe. Sodelovali so s projektom Slovenska hiša v Saratovu – jezik, kultura, zgodovina, dogodki in kulinarika. Podpora sklada bi jim omogočila, da bi njihovo ohranjanje slovenske identitete dobilo nov elan in se razvijalo naprej.
»Projekt je vzbudil zanimanje ljudi in medijev, a žal smo bili neuspešni in nas niso izbrali. Bili smo zelo veseli, ko so nas povabili k sodelovanju, zdaj pa smo zelo razočarani,« je povedal vodja društva Vladimir Maslov.
Kulturni praznik bodo praznovali s kavo, potico in Zdravljico.
Brez podpore
Tako kot vsa leta doslej bodo Prešernov dan praznovali tudi letos. Ker bo kulturni praznik v nedeljo, se bodo poskušali zbrati vsi. Iz daljnega Saratova nam je Vladimir po elektronski pošti sporočil, da bodo ob kavi in orehovi potici brali pesmi Srečka Kosovela in seveda recitirali in zapeli Prešernovo Zdravljico. »S Slovenijo nas povezujeta slovenska jezik in kultura. V društvu je danes 12 polnoletnih članov, na začetku pa smo bili samo štirje. To pomeni, da kljub vsem oviram rastemo. Največje upanje nam dajejo naši otroci, ki jih slovenščina zanima in ki radi sodelujejo v društvu. Naš cilj je ohraniti slovensko identiteto v Saratovu, kar je po letu 2022 postalo izjemno težko. Ostali smo brez podpore in vse bolj čutimo, kako se vezi s kulturo naših prednikov rahljajo. Premalo komuniciramo v slovenskem jeziku, prekinjajo se naše vezi s slovensko kulturo in zgodovino. Kljub temu se trudimo, da ne bi obupali. Ko nam je najtežje, zapojemo pesem S ponosom reči smem: Slovenec sem, in v tistem trenutku znova vemo, kdo smo,« nam je zaupal Vladimir Maslov.
»Moja stara mama in njene prijateljice so se srečevale s slovenskimi vojnimi ujetniki. Nekatere so se vanje zaljubile in rodili so se otroci.«
Slovensko hišo bi radi obnovili, a nimajo podpore.
Člani društva nimajo prav nobene podpore – ne ruske ne iz Slovenije. Slovenščine se učijo po spletu, s pomočjo elektronskih prevajalnikov in učbenikov, pa tudi s pomočjo podnapisov in ob gledanju slovenskih nadaljevank. Še posebno jim je bila všeč Takšno je življenje. »Želja je velika, vendar nimamo možnosti sistematičnega učenja. Saratovski Slovenci imamo zelo različen tempo življenja in se težko zberemo vsi naenkrat. V službah, šolah in na univerzah govorimo samo ruski jezik, a radi bi govorili čim več po slovensko.« Največ preglavic jim delajo kombinacije črk č, š in ž z drugimi črkami, na primer v besedah slovenščina ali pričvrstiti. Ter seveda dvojina.
Slovenska hiša
Člani društva raziskujejo usodo slovenskih vojnih ujetnikov v saratovski regiji, vendar so podatki, do katerih lahko dostopajo, izjemno skopi. Poleg tega ne poznajo niti priimkov svojih prednikov. »Moja stara mama je pripovedovala, da so se ona in njene prijateljice v začetku 20. stoletja srečevale s slovenskimi vojnimi ujetniki. Nekatere so se vanje zaljubile in rodili so se otroci. A mi, njihovi potomci, zdaj nimamo veliko podatkov. Ko sem bil otrok, me zgodbe stare mame niso zanimale. Ko je umrla, ni bilo več nikogar, ki bi ga lahko vprašal,« nam je še povedal Maslov.
25 POTOMCEV
slovenskih ujetnikov živi v Saratovu.
Tamkajšnji Slovenci sanjajo tudi, da bi zgradili Slovensko hišo oziroma obnovili staro stavbo, v kateri se zdaj srečujejo. »Ta stara hiša je zdaj za nas najpomembnejša za ohranjanje stika s Slovenijo, jezika naših prednikov in naše slovenske identitete. Radi bi jo obnovili in v njej ustvarili košček Slovenije daleč od matične domovine. Bila bi lahko srce slovenskega življenja v Saratovu, a brez finančne pomoči ta naš načrt propada in z njim tudi hiša. Brez podpore ne zmoremo. Zato vse težje ohranjamo slovenščino in stike s Slovenijo,« je zaskrbljen Vladimir Maslov. Njegova druga največja želja pa je, da bi obiskali Slovenijo. »Nikoli še nismo bili tam, a močno hrepenimo po tem, da bi obiskali domovino naših prednikov in se v domovini naših dedov srečali s Slovenci. V sanjah si želimo na lastne oči videti slovenske gozdove in hribe, mesta, jezera in morje.«
Ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije so s slovensko glasbo nastopili na državnem radiu.
