Pozimi ne spravlja več v jok

Pred dnevi so na Raki na Dolenjskem v okviru Turističnega društva Raka že osmič po vrsti pripravili jesenski praznik raške č'bule, ki so jo krajani sami oživili in tako to našo edinstveno avtohtono čebulo rešili pred izginotjem.

Raška č'bula je podobna zgodba kot ptujski lük, le da je vezana na kraj Raka, kjer so jo na kmetijah že pred vojno pridelovali v manjših količinah. Gospodinje so jo prodale, da so pridobile kakšen dinar za sol in poper.
Letos so čiščenje in pletenje čebule pripravili na kmetiji Pečarič, kjer že deset let pridelujejo raško č'bulo. »Naša raška č'bula je skoraj izginila. Leta 2000 denimo ste jo lahko našli le še na vrtovih najstarejših gospodinj v krajevni skupnosti,« je povedal 60-letni kmet Brane Pečarič. Potem so jo obudili in začeli načrtno selekcionirati in vzgajati. Danes je na območju Rake 13 večjih pridelovalcev čebule. Pri Pečariču so je letos pridelali 3500 kilogramov.

A kot pravi predsednik društva Alojz Kerin, je povpraševanje po raški č'buli vse večje. »Po drugi strani pa ne želimo pridelave industrializirati, ampak jo ohraniti butično. Sicer bi vse skupaj verjetno izgubilo smisel. Bistveno za ohranitev raške č'bule se nam zdi, da jo zdaj pridelujejo na vrtu pri vsaki hiši.« Letos so je tako na Raki skupno pridelali okoli 15 ton. »A ni vsako leto tako, lani je bila slaba letina, je hudo gnila in je je bilo precej manj,« pokomentira Pečarič.

Trenutna odkupna cena za kilogram raške č'bule je dva evra, kar je solidno, saj njena pridelava zahteva pridne roke. Račani so od nekdaj znani kot pridni in delavni, obdelovati morajo ilovnato zemljo. A prav ta, tako so prepričani sami, daje raški č'buli tisto posebno in edinstveno kakovost.

Kot vselej poudarja kuharica Anica Tratnik iz gostilne Tratnik v središču Rake, je raška č'bula sladka in se hitro razpusti, zato je primerna za omake, hkrati pa nepogrešljiva v poletnih solatah s paradižnikom in papriko. Povejmo, da gre za tip rdeče čebule, ki je na začetku huda, ima oster okus in gre v oči, da se nam zasolzijo. »A z meseci oslabi in januarja je že blaga, a še vedno krepka in dobro ohranjena,« pove Pečarič.
Seveda pa je treba raško č'bulo, če jo želimo ohraniti čez zimo, dobro pripraviti in pravilno hraniti. »Najbolje je, da jo po tem, ko jo poberemo, pustimo ležati kakšen mesec, da se posuši. Nekateri jo celo nekaj časa pustijo na njivi, drugi jo takoj poberejo in lepo razgrnejo, najbolje na lesena tla. Potem se po tednih tudi dobro vidi, katera je gnila, in jo je elegantno prebirati,« pojasni Kerin.

Največja umetnost pa je skladiščenje, saj jo moramo ohraniti za dolge mesece čez zimo. Kerin pove, da jo danes nekateri hranijo v lesenih zabojih, nekateri pletejo kite. Pletenje je bilo seveda vselej družabni dogodek. Praviloma so to počela dekleta, fantje pa so se bolj smukali okoli njih in obešali kite v rante na kozolcu. S kitami so seveda tudi krasili vhode v hlev ali v hišo. A zakaj kite? Kakšen imajo pomen? Kerin razloži: »Gre seveda tudi za estetiko in zelo uporaben način hrambe, saj lahko kito obesite. V bistvu pa je ključno nekaj drugega. Če čebulo tesno zvežete v kito in jo obesite, bo držala do pomladi in ne bo odganjala, saj med čebulami ni toliko zraka. To so naši predniki dobro vedeli.«


Turistično društvo Raka sicer šteje 80 članov. Praznika raške č'bule se jih je letos zaradi ukrepov za omejevanje koronavirusa udeležilo zgolj 20, a so ob upoštevanju pravil kljub temu dalje negovali tradicijo in kulturno dediščino raške č'bule.