Pozitiven vpliv podnebnih sprememb: ljubljansko grajsko vino iz leta v leto boljše

Ob deseti obletnici Grajskega vinograda (ta je namreč čez leto zaprt za javnost) so se lahko obiskovalci ta četrtek sprehodili skozi njega in se prepričali o oazi sredi mesta, ki v pomanjšani obliki močno spominja, nemara tudi zato, ker se je v tistem rezal briški pršut, na očarljiva Brda. Zavrtimo čas nazaj in se spomnimo 23. aprila 2016, ko je bilo zasejanih še zadnjih nekaj trsov. In je Ljubljana dobila svoj Grajski vinograd, eksperiment, ki se je izkazal za silno uspešnega.

Vse odtlej se razprostira na južnem pobočju Grajskega griča, in sicer na skoraj 0,3 hektara. Dobro osončeno in prevetreno lego, kar je tudi prvi pogoj za pridelavo zdravega grozdja in dobrega vina, so slednjič potrdili tudi strokovnjaki s Kmetijskega inštituta Slovenije, ki so opravili tudi izbor bele in rdeče sorte. V vinogradu je namreč posajenih 1050 trsov bele sorte belpin (v svetu bolj poznan kot chardonnay) in rdeče sorte rdečegrajc (njegovo prvotno ime je rotburger ali zweigelt).

Trte so se hitro razrasle, tako so imeli že dve leti po zasaditvi premierno trgatev. Tedaj so obrodile polovično količino siceršnjega pridelka, kar je pomenilo v povprečju pol kilograma grozdja na trto. Že kmalu so dočakali tudi polno rodnost in ustekleničenje približno tisoč steklenic na leto. Ob zadnjem letniku 2025 je to pomenilo že več kot 8000 steklenic grajskega vina; pravijo, da je zelo dobre kakovosti.

Oaza miru sredi prestolnice ... FOTOGRAFIJE: Dejan Javornik

Za kakovostjo že od samega začetka stoji tudi strokovni nosilec Grajskega vinograda, to je Kmetijski inštitut Slovenije oz. predstojnik Oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo, dr. Franci Čuš. Od pomladne rezi do trgatve in ustekleničenja, vključno s celoletno oskrbo in obdelavo vinograda, vse to je delo dr. Čuša in njegovih sodelavcev. Da pa je vinograd tudi na videz kot iz kakšne škatlice, poskrbi grajska ekipa vzdrževalcev.

»Vse trte so slovenskega izvora,« je pripovedoval Čuš. »Želeli smo namreč avtohtono lokalno sorto, ki bo odporna in ki bo najbolje dozorela. Na podlagi tega smo se potem odločili za chardonnay kot zgodnjo sorto, ki se zelo prilega v praktično vsakem okolju, ter zweigelt, s katero smo imeli pozitivne izkušnje že v Prekmurju, v Beli krajini ter na Dolenjskem.« Ob desetletnici Čuš priznava, da je bil ta vinograd sprva kar precejšen izziv. »Težava je bila predvsem jesenska megla z dežjem ter zgodnje dozorevanje grozda – že nekje med 10. in 20. septembrom.«

Ob deseti obletnici Grajskega vinograda, ki je čez leto sicer zaprt za javnost, so priredili dan odprtih vrat.

Nakar smo izvedeli, da bo to vino iz leta v leto boljše. Starejša trta namreč daje občutno boljšo kakovost grozdja. Pa še nekaj, Franci Čuš stavi tudi na podnebne spremembe. »Glede na to, da se napoveduje še dodaten dvig temperature, bo to grajskemu vinu samo pomagalo ...« Ob jubileju so trčili kozarci, v katerih se je bleščalo ljubljansko vino. Ponekod vijolično rdečkasto, drugod zlato rumeno. Je rezultat odločitve, ki se je izkazala za vizionarsko, za dodano vrednost v prestolnici.