Prve dni decembra je v velikolaških vaseh in številnih drugih krajih po Sloveniji znova zadišalo po sveže pečenih hlebcih iz krušne peči – takšnih, kakršne so nekoč mojstrsko pekle naše babice. Posebej aromatične z zlato rjavo, hrustljavo skorjo, mehko notranjostjo, puhasto in rahlo, s porami, ki nastanejo zaradi počasnega vzhajanja, so gospodinje drugi dan prinesle na že deveto državno ocenjevanje na Rob.
Kot Miklavževo darilo
Tako pečeni kruh ima poln okus in prijetno naravno aromo, pogosto z rahlo dimljenim pridihom. Dlje zdrži svež, saj toplota krušne peči enakomerno prepoji testo. Sklepno prireditev so s kulturnim programom obogatili učenci podružnične šole z Roba in pevska skupina velikolaških upokojenk. Kot prva je zbrane nagovorila podpredsednica Zveze kmetic Slovenije Nežika Režek. Njene besede so se dotaknile vseh: »To ni le peka kruha. To je obred, ki nosi spomin naših mam in babic. Spoštovanje zemlje, darov narave in zavedanje, da se prava toplina doma začne s hlebcem kruha.«
»To je obred, ki nosi spomin naših mam in babic.«
Sestri Zdenka in Jožefa Škrabec ob svojih izdelkih. FOTOGRAFIJE: Milan Glavonjić
Kaj vse je potrebno za dober kruh, so prikazali učenci Podružnične šole Rob.
Ob tem je poudarila, da takšno ohranjanje tradicije v današnjem hitrem življenjskem tempu ni samoumevno: »Vaše delo, predanost in srčnost nas vsako leto znova navdihujejo. Ko gledam vse te lepe hlebce, se zavedam, da so tudi oni svojevrstna Miklavževa darila. Nastajajo iz ljubezni, časa, ki ga namenjamo drugim, in iz topline, ki jo delimo z družino in celotno skupnostjo. Ko bodo Miklavževi koraki odmevali po vseh domovih, me spremlja misel: dobrota je kot kruh – ko jo delimo, je nikoli ne zmanjka,« je bila Nežika ponosna na tradicijo. Tudi na to, da ocenjevanje kruha vsakič pripravijo na predvečer sv. Miklavža. »Nocoj med nas prihaja dobri mož, ki nas vsako leto znova spomni, da so najlepša darila tista, ki jih ni mogoče kupiti – prijazna beseda, iskren nasmeh, trenutek pozornosti,« je Nežika, ki je bila tudi del ocenjevalne komisije, nekaj besed namenila prazničnemu dnevu, polnem čarobnosti.
Ko delimo kruh, delimo več kot hrano: spoštovanje, skupnost in mir.
Žita in orodja
Tudi me bomo prihodnje leto pekle kruh, so obljubile mladenke.
Sol je zelo pomembna
Kruh je sad truda in potrpežljivosti. Ko delimo kruh, delimo več kot hrano – delimo spoštovanje, skupnost in mir. »Vesela sem, ko vidim pred seboj kar 30 čudovitih hlebov, ki so jih umesile pridne roke in jih spekle v krušni peči,« je povedala Magdalena Peterlin, predsednica DPŽ Velike Lašče, ki to ocenjevanje skupaj z Zvezo kmetic Slovenije pripravlja od začetka. Kar 25 hlebcev je prejelo zlato priznanje, trije so dosegli vseh 80 možnih točk (poleg Peterlinove, ki je spekla mlečni kruh, še Anja Žnidaršič in Pavla Pirnat, obe DPŽ Moravče, za peko pšeničnega polbelega), kar jih uvršča med še posebej izjemne, petim pa so podelili srebrna priznanja. »Ta teden je Zveza kmetic Slovenije, katere članice smo tudi me, praznovala 30-letnico. Imeli smo tudi okroglo mizo o ženskah na kmetiji, o njihovem socialnem statusu, psihičnem in fizičnem zdravju ter o njihovi pridnosti v družinah. Po pregovoru naj bi v hiši držale kar tri vogale, ob tem pa še pomagale, da vse skupaj uspe. Jaz dodajam – in še peč zakurijo ter spečejo najbolj dišeč in najboljši hlebček,« Magdalena ni dvomila.
25 HLEBCEV
je prejelo zlato priznanje.
Pomen ocenjevanju je dal tudi Jože Senegačnik, diplomirani pravnik, obenem računalničar, a tudi strasten pek kruha in kvašenih izdelkov. »Tako kot pri jedeh, kjer je sol pomembna, velja tudi pri kruhkih – če ni dovolj slano, se polni okus ne razvije, in potem je škoda. Zato je treba biti pri pripravi bolj natančen. Ni dovolj, da samo delamo z rokami, sestavine je treba tehtati: 20 gramov soli na kilogram moke – to je prava mera,« je Jožetov recept. Ugotavlja, da je bil morda kakšen kruh malo preveč suh, včasih je treba dodati še nekaj vode. Z več vode bo kruh mehkejši, bolj elastičen. Senegačnik je poudaril, da dobre ocene niso bile podeljene kar tako, ampak so odraz resnične kakovosti kruha. »Verjemite, da so bili hlebci res dobri. Vsi, ki so sodelovali, se lahko ponosno ozirajo na svoje delo – kakovost bo vsako leto večja,« je sklenil.
Nekatere izmed prejemnic zlatih priznaj z velikolaškim županom Matjažem Hočevarjem in Jožetom Senegačnikom
Magdalena Peterlin s kruhom, ki je prejel vseh 80 točk.
Voda za svežino
Vseh ocenjevanj doslej se je udeležila tudi Dragica Ponikvar, ki je opisala celoten postopek priprave kruha, ki se začne že mnogo prej. Najprej je treba pripraviti seme, ga posejati, počakati, da dozori, nato požeti, posušiti in omlatiti. Ko je žito pripravljeno, dobimo moko, iz katere se nadaljuje delo zamesitve testa. Poudarila je, da je ključnega pomena priprava krušne peči, saj je teh danes žal zelo malo. Zdenka Škrabec je pojasnila, da je čas pečenja kruha odvisen od temperature peči, ki jo je treba skrbno nadzorovati. »Peč ogrevamo do treh ur, pri tem pa spremljamo, kako se kruh dviguje in peče,« je povedala. Če je peč premalo topla, je kruh bled, če je preveč, se zapeče preveč. »Najboljši je kruh, ki je lepo rumen, kar pomeni, da sta testo in peč pravilno pripravljena,« je dodala. Pomembno je vrstno kurjenje: najprej bukova drva, da se segreje poden, nato drobnejša, da se segreje obod peči in se toplota enakomerno porazdeli z obeh strani. Ko je peč dovolj vroča, se kruh peče od 45 minut do dveh ur. »Če je peč prevroča ali neenakomerno ogreta, se kruh zažge. Letos pa so bili vsi izdelki robarskih gospodinj popolnoma enakomerno pečeni – od dvanajstih ni bil niti eden zažgan,« je Zdenka pohvalila sosede.
Številni obiskovalci so občudovali zlato zapečene hlebce.
Z leve Zdenka Škrabec, Mirjana Arko, Dragica Ponikvar in Magdalena Peterlin.
»Po novem damo v testo več vode, tako kruh ostane dlje svež. Praviloma mora vsaka gospodinja kruh večkrat speči, da bi ujela pravo temperaturo v krušni peči, ki se kuri na bukova, suha drva. Moramo ujeti pravo 'ico', kot rečemo v naših krajih. Primerno mora vzhajati. V tako pripravljeni peči se hlebci pečejo najdlje dobro uro. Močnejši, denimo iz rženega testa, lahko tudi dlje,« je razložila Milka Debeljak, tretji člen ocenjevalne komisije, svojčas predsednica DPŽ Velike Lašče. Dejala je še, da so pri ocenjevanju najbolj pozorni na videz, obliko, debelost skorje, vonj skorje in sredice, povezanost skorje s sredico … »Čeprav sem obljubil, letos žal nisem imel časa za sodelovanje, prihodnje leto pa upam, da mi bo uspelo. Ob vseh zlatih priznanjih me je zdaj že kar malo strah, kako bi se odrezal v tako močni konkurenci,« je ob podelitvi priznanj povedal velikolaški župan Matjaž Hočevar.
