
Galerija

V Nemčiji se trg dela zavzema za uvedbo tako imenovane »pravice do pozabe« za ljudi, ki so preboleli raka. Pobudo podpirajo številni politiki, cilj pa je, da nekdanji bolniki po uspešno zaključenem zdravljenju ne bi bili več prikrajšani pri iskanju zaposlitve ali zaradi bolezni stigmatizirani tudi več let po ozdravitvi ali remisiji.
Pobudo je sprožil predsednik nemške zdravniške zbornice Klaus Reinhardt, ki opozarja, da številni ljudje po uspešnem zdravljenju raka živijo povsem normalno življenje, vendar jih pretekla diagnoza še vedno omejuje pri zaposlovanju in v drugih življenjskih okoliščinah. Po njegovem mnenju bi morali imeti po določenem obdobju bolniki brez ponovitve bolezni možnost, da jim pretekle diagnoze ne bi bilo treba več razkrivati. To pobudo so podprli tudi nekateri nemški politiki.
Zagovorniki predloga opozarjajo, da je zdravljenje raka v zadnjih desetletjih močno napredovalo. Vedno več ljudi bolezen preživi, mnogi pa po zdravljenju nimajo nobenih zdravstvenih omejitev. Kljub temu jih lahko nekdanja diagnoza še vedno postavlja v slabši položaj, predvsem pri zaposlovanju ali sklepanju določenih pogodb. Po njihovem mnenju bi morala zakonodaja zagotoviti, da posameznik po določenem številu let brez ponovitve bolezni ne bi bil več dolžan razkrivati podatkov o prebolelem raku, razen če bi to bilo nujno zaradi varnosti ali narave dela.

V Sloveniji je del načela »pravice do pozabe« že uzakonjen. Kot pojasnjuje Zdravniška zbornica Slovenije, področje že ureja zakon, ki narekuje pravico osebam po prebolelem raku in določenih drugih bolezni do enakih možnostih pri najemu zavarovalniških in kreditnih storitev. Zakon se uporablja od 18. junija 2025. Zakon izrecno določa, da preboleli rak oziroma nekatere druge bolezni po izpolnitvi zakonskih pogojev ne smejo biti razlog za slabši dostop do stanovanjskih kreditov ter z njimi povezanih življenjskih oziroma kreditnih zavarovanj.
Zakon sicer ne ureja področja zaposlovanja, a hkrati pri ZZS pojasnjujejo, da delodajalec nima vpogleda v diagnozo kandidata za zaposlitev ali zaposlenega. Dostop delodajalcev do zdravstvenih podatkov je že zdaj precej omejen.
»Delodajalec praviloma ni upravičen do diagnoze ali celotne zdravstvene anamneze. Zdravstveno zmožnost za opravljanje konkretnega dela presoja izvajalec medicine dela, ki delodajalcu posreduje oceno izpolnjevanja zdravstvenih zahtev in morebitne omejitve, ne pa konkretne diagnoze,« pojasnjujejo. Kandidat mora delodajalca obvestiti le o okoliščinah, ki ga onemogočajo ali bistveno omejujejo pri opravljanju dela oziroma bi lahko ogrozile njegovo ali tuje življenje in zdravje.
Na Zdravniški zbornici dodajajo, da vprašanje morebitne dodatne zakonske ureditve na področju zaposlovanja ni v njihovi pristojnosti. Za morebitne spremembe zakonodaje na področju zaposlovanja je pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport, za varstvo zdravstvenih podatkov Informacijski pooblaščenec, vprašanja morebitne diskriminacije pa obravnava Zagovornik načela enakosti.