Pravoslavci v Sloveniji so vstopili v novo leto

Medtem ko smo Slovenci že opravili z božičnimi in novoletnimi prazniki, so pravoslavci pod streho pospravili badnjak (božič), prav danes pa so dočakali prvi novoletni dan; od starega leta so se namreč poslovili včeraj. Kot je znano, pravoslavna cerkev ni priznala koledarja, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII., znanega kot gregorijanski, zato pravoslavni verniki božič praznujejo 7. januarja, konec leta (naše silvestrovo) pa dočakajo 13. januarja. Njihovo tradicionalno praznovanje božiča se razlikuje od našega, silvestrovanje (srbska nova godina) pa praviloma ne, utegne biti le bolj glasno, z več pokanja. Za pripadnika pravoslavne veroizpovedi se je v Sloveniji opredelilo približno dva odstotka prebivalcev, največ je pri nas Srbov oziroma pravoslavcev iz Bosne, mnogo manj pa Srbijancev, kot sami sebe imenujejo tisti, ki so prišli k nam iz krajev vzhodno od Drine, torej matične Srbije.

Zelo znana in hkrati razvpita sinova slovenske matere in srbskega oziroma črnogorskega očeta sta ljubljanski in koprski župan, Zoran Janković in Boris Popovič. Popovičevi starši, oče, že dolgo pokojni Črnogorec Branko, in mama Solza, Primorka iz Dornberka, so se v Koper priselili po drugi svetovni vojni. Nekdaj oficir JLA, pozneje pristaniški težak v luki Koper in nato uspešen podjetnik v steklarstvu je sinu postavil materialne temelje.

Zoran Janković se je celo rodil v Srbiji: 1. januarja 1953 v vasi Saraorci pri Smederevu. Mama Ivanka, Slovenka iz Notranjske, in oče Stevo sta se odločila poiskati boljše življenje v Sloveniji. Zorana sta pustila pri babici in dedku v stari hiši iz blata in slame v Saraorcih. V Sloveniji je dobil sestro Jagodo. Ko je v Srbiji končal četrti razred osnovne šole, se je mama odločila, da mora tudi on v Ljubljano. Od tedaj je Ljubljančan.

Prav hudo veren pravoslavec ljubljanski župan zanesljivo ni, je pa res, da je Momo Jorgačević, najbolj znani srbski gostilničar v Ljubljani in bržkone tudi v Sloveniji – kar zadeva specialitete z žara –, po rodu iz kultnega Leskovca, v svoji restavraciji Portal ob smrti županovega očeta pripravil pravo srbsko sedmino po vseh pravilih Srbske pravoslavne cerkve, to je štirideset dni po smrti pokojnika in s prav posebnim jedilnikom, kar je obvladala le Momova mama. Kajpak je tudi sam ponosni pravoslavec, česar ne skriva, čeprav istočasno pove, da mora biti Srbska pravoslavna cerkev hvaležna Slovencem in naši Rimskokatoliški cerkvi (RKC) za veliko podporo. Mimogrede: v Portalu, ki je včeraj pokal po šivih, je srbsko novo leto dočakalo skoraj štiri stotnije gostov, od tega več kot polovica slovenskih veseljakov, ki s pravoslavno vero nimajo nič.

Ko je v Ljubljani ob čudoviti cerkvi sv. Cirila in Metoda, slovenski veji Srbske pravoslavne cerkve, ki stoji tik Tivolija, v neposredni bližini Narodne in Moderne galerije, med letoma 2009 in 2012 po načrtih arhitekta Boruta Simiča nastalo tudi župnišče oziroma kulturno-pastoralni center, sta gostinec Momo in župan Zoki pomagala pri izgradnji, tudi mesto Ljubljana je prispevalo sredstva. Največ so dodala slovenska podjetja, zlasti Krka in Gorenje ter takrat še gradbeni gigant SCT z gradbenim baronom Ivanom Zidarjem na čelu, pozneje kriminaliziranim, vendar ne zaradi prispevka za župnišče, kamor je bilo vloženih že pet milijonov evrov. 
Nedavno je globoko segel v žep za cerkev, menda je dal denar za drago žlebovje, skrivnostni ruski poslovnež Vasilij Pervalov, ki zadnjih pet let živi med Rusijo, Beogradom in Ljubljano. V arhitekturni biser se je Rus bojda zaljubil na prvi pogled. Kajpak je pripadnik največje pravoslavne cerkve na svetu, ruske. Leta 2009 je cerkev in center v gradnji obiskal srbski predsednik Boris Tadić, odtlej sta denar zanjo prispevali tudi srbska vlada in Vlada Republike srbske v Bosni in Hercegovini, a ti pipi sta zdaj zaprti.

Od muh ni niti nekdanji slovenski košarkarski as Radoslav Nesterović, generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, ki ima po očetu Čedu in materi Branki srbske korenine v nekdanji Bosni. Rašo je daleč največji donator za nov pastoralni center, kar 350.000 ameriških dolarjev je prispeval, in je tudi njegov boter (kum). Kljub vsemu je denarja zmanjkalo zaradi gospodarske krize pa tudi razprtij in nečednosti, ki so ustavile sposobnega in poslovno spretnega prvega moža gradnje ter tedaj Slovenske pravoslavne cerkve, paroha Perana Boškovića. Tako že nekaj let dokončanje župnišča stoji, za njegov končni videz menda manjka precej denarja.

V Sloveniji pa imamo tudi makedonske pravoslavce. Podatki govorijo o približno 6000 priseljencih iz Makedonije, toda ta številka je menda narasla na več kot 12.000, med njimi je veliko medicinskega osebja, od zdravnikov in zobozdravnikov do medicinskih sester. Program študentske izmenjave je pritegnil številne mlade, ki se po končanem študiju odločijo za življenje v Sloveniji. Makedonska pravoslavna skupnost je od naše RKC pred štirimi leti dobila za 100 let v najem cerkvico sv. Florijana na Gornjem trgu v Ljubljani, ki se od tedaj imenuje Makedonska pravoslavna cerkev sv. Klimenta Ohridskega, v njej pa visi fotografija tragično umrlega in tudi pri nas popularnega pevca Tošeta Proeskega.

Damjaniću pomagal Kabaj

Eden izmed najboljših prijateljev priljubljenega Perana Boškovića, Srba iz Bosne, ki že dolgo z družino (pravoslavna cerkev ne pozna celibata) živi v Ljubljani, je Nikola Damjanić, direktor agencije za trženjsko, medijsko in javnomnenjsko raziskovanje Ninamedia. Damjanić in njegova agencija sta trn v peti največje slovenske opozicijske stranke, vendar pa tej niti Damjanić ne ostaja dolžan. Nikola ima korenine v srbski vasici Vrbnik pri Kninu na Hrvaškem, tam je na nekaj hektarjih kraške zemlje zasadil vinograd, ki še ni roden, obnovil pa je tudi streho in s tem zaščitil pravoslavno cerkvico. Pri vinogradu mu je pomagal prijatelj, sloviti briški vinogradnik in vinar Kabaj, manj znan kot Jean-Michel Morel, ki ima korenine v Franciji, k nam v Brda pa ga je prignala ljubezen.