Pred 130 leti na vrhu Triglava: en teden so ga nosili, v petih urah postavili (FOTO)

»Dne 7. avgusta 1895 opoldne je prvikrat solnce obsijalo najvišjo stavbo na Slovenskem, ki jo je tako duhovito zasnoval vlč. gospod župnik J. Aljaž in po njegovem načrtu izvršil g. Belec, kleparski mojster v Št. Vidu nad Ljubljano. Ta dan bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenske turistike,« je zapisal kronist v takratnem glasilu Slovenskega planinskega društva Planinski vestnik.

Tistega davnega dne je bilo ob stolpu na vrhu le pet ljudi, kdo ve koliko sto jih bo ob letošnji 130-letnici, odkar stoji. Posvečeni sta ji kar dve veliki razstavi: do 11. septembra bo na ljubljanski glavni pošti na vogalu Slovenske ceste in Čopove ulice na ogled filatelistična poštno zgodovinska razstava o Aljaževem stolpu, Triglavu in Triglavskem narodnem parku, ki jo je pripravil najboljši poznavalec tega področja, filatelist Janko Štampfl, 30. avgusta pa bodo na začetku Aljaževih dnevov v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani kar za dve leti odprli veliko razstavo Stolp nas gleda, katere avtorica je Neli Štular.

Spominska kuverta ob 130. obletnici postavitve Aljaževega stolpa

Filatelistično poštno zgodovinsko razstavo o Aljaževem stolpu, Triglavu in Triglavskem narodnem parku je v Ljubljani pripravil najboljši poznavalec tega področja, filatelist Janko Štampfl. FOTO: Voranc Vogel

Po stolpu še koča

Slovensko bralstvo je iz prve roke izvedelo, kako je leta 1895 prišlo do uresničitve drznega načrta – stavbe na Triglavu­. »Ker sem bil na gimnaziji v fiziki dobro podkovan,« je napisal župnik z Dovjega Jakob Aljaž, »sem pozimi idejo mojega stolpa v sobi zasnoval in s kredo na tleh načrt zarisal ter določil dimenzije. Moj mladostni prijatelj Anton Belec iz Šentvida je moj načrt še izboljšal ter stavbo požrtvovalno, brez dobička in zaslužka, mojstrsko izvršil. Tovarnar inženir Amman, posestnik cementne tovarne, mi je ponudil brezplačno cement, pa sem ga hvaležno odklonil in se odločil za železo. Težka naloga je bila posamezne kose stolpa znositi na tako višavo. Pa že v načrtu smo preskrbeli, da se stolp sestavi iz posameznih kosov, ki so bili težki po 15 do 20 kg in so se dali z vijaki skupaj pritrditi. Šest krepkih nosačev je znosilo v enem tednu posamezne kose na Triglav, potem je Belec s štirimi pomočniki stolp v petih urah postavil.«

Sto žensk na Triglav je tudi oblegalo znameniti pleh z dušo. Foto: Marjan Raztresen

»Takrat smo prenočili v stari, mali Dežmanovi koči,« (ki se zdaj imenuje Dom Valentina Staniča; op. p.) »saj Slovenci še nismo imeli nobene koče,« piše Aljaž. »Bila je gosta megla, zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa. Pogovarjal sem se z oskrbnikom Dežmanove koče, kozarjem Vilmanom, s katerim sem bil že prej znan, ker je bil doma iz Mojstrane. Ta mi je prijazno in zaupno rekel: To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj, sicer bi za Vas ne bilo prostora. V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo.«

Zajokal in zapel

Stolp je torej stal, treba ga je bilo predati namenu, kar je javnosti prav tako sporočil sam Aljaž: »Drugi teden grem zopet na Triglav, spremljal me je pevovodja Matej Hubad, da pogledam Triglavski stolp in določim prostor za slovensko Triglavsko kočo. Prenočili smo zopet v Dežmanovi koči, tam smo našli tržiškega tovarnarja, prijaznega g. Gassnerja, s katerim smo peli Ave, maris stella (Zdrava, morska zvezda). Pili smo tudi šampanjca, eno buteljko smo prihranili za drugi dan, za otvoritev mojega stolpa vrh Triglava. Bilo je krasno vreme, navzoči smo bili na vrhu Matej Hubad, Gassner, jaz in moja dva delavca, Požganc in Korbar. Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kvišku s pokom, mi zapojemo zopet Ave, maris stella, potem Triglav, moj dom, in otvoritev je bila končana.«

Želja prenekaterega Slovenca je, da bi se vsaj enkrat v življenju dotaknil tega simbola na najvišji točki domovine.

Aljaža je menda to dejanje tako prevzelo, da je po opisani ceremoniji tam zgoraj pokleknil, nekaj časa klečal, s solzami v očeh objemal stolp, »okolo in okolo obložen z meter visokim kamenenim zidom, da bode uspešneje kljuboval viharju«, v katerega je dal prinesti tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer, termometer, posodo špirita in sliko triglavske panorame z imeni od tod vidnih gora in krajev, in prepeval pesem Oj, Triglav, moj dom, ki jo je sam uglasbil.

Ko mu je oskrbnik Dežmanove koče povedal, da zanj ne bi bilo prostora, če bi bili tam Nemci, je Aljaž sklenil, da naredi še Triglavsko kočo.

Aljaža je postavitev stolpa menda tako prevzela, da je pokleknil in s solzami v očeh objemal stolp ter zapel. FOTO: Jože Suhadolnik

Menjal barve

Nemci, ki so takrat obvladovali te slovenske gore, so nemudoma sprožili »veliko pravdo« in Aljaža tožili, da je na vrhu Triglava uničil podzemeljsko triangulacijsko točko prvega reda in da tega tam zgoraj ne bodo trpeli. V domači gostilni Pri Šmercu, kjer se je že davno prej in še veliko pozneje krojila krajevna zgodovina, naj bi Aljaž načelnika nemške planinske sekcije bojda ponižno prosil, naj stolp pustijo pri miru, »saj bo pleh v petih letih snedla rja«, pozneje pa je Slovencem pripovedoval, »kako sem mu mustače potegnil«.

Leta 2018 so stolp s helikopterjem odpeljali v dolino, ga tam obnovili in vrnil na očaka. FOTO: DEJAN JAVORNIK

Sprva je bil stolp sive barve, med obema svetovnima vojnama, ko je tam potekala jugoslovansko-italijanska meja, so ga Italijani prebarvali v svoje zeleno-belo-rdeče nacionalne barve, sredi prejšnjega stoletja je postal razmeram primerno rdeč, zastavico z letnico postavitve na vrhu pa je zamenjala rdeča peterokraka zvezda. Preden so slovenski in avstrijski televizijci leta 1984 začeli snemati nadaljevanko o poetu Julijskih Alp Juliusu Kugyju, so najvišji slovenski zgradbi vrnili prvotni videz. Dobra tri desetletja pozneje je ta »pleh z dušo«, kot ga nekateri imenujejo, vendarle tako načel zob časa, da je to uvidela celo država. S helikopterjem so stolp odpeljali v dolino, duši za naslednje stoletje rešili telo in enega od simbolov slovenstva vnovič močno zasidrali v zgodovino.

Želja prenekaterega Slovenca je, da bi se vsaj enkrat v življenju dotaknil tega simbola na najvišji točki domovine. Marsikateremu (pravzaprav marsikateri) so to omogočile Slovenske novice. Planinke, ki so jih tja gor in od tod sem dol varno pripeljali »naši« gorski vodniki, so v pol stoletja videle rdeč ali siv Aljažev stolp z zvezdo ali zastavico na vrhu in ozaljšan z zastavama ene ali druge od matičnih držav. Posredno so te naše punce postale del triglavske zgodovine: marsikatera posebej za to priložnost izdelana triglavska razglednica in priložnostni poštni žig, ki sta nastala ob teh pohodih in je zdaj v družinskem albumu, je ta čas na ogled na ljubljanski razstavi in marsikateri spomin iz minulih let se bo obudil na razstavi v Mojstrani.