Pred 35 leti smo bili Slovenci skoraj brez morja in pred negotovo prihodnostjo ribištva

V četrtek, 23. maja ali velikega travna leta 1991, je bila naslovna tema devete številke Slovenskih novic, bodoče zvezde na slovenski medijski sceni, namenjena usodi našega morskega ribištva v novih geopolitičnih razmerah. Primorski dopisnik Iztok Umer je v članku z naslovom Slovenci brez morja zapisal te vrstice: »Z osamosvojitvijo Slovenije bo severni del Tržaškega zaliva dobil še eno mejo – tisto s Hrvaško: od izliva Dragonje do morske meje z Italijo. Koliko bo torej slovenskega morja? Nič več kot za približno štirideset Bohinjskih jezer!

Naslovnica devete številke Slovenskih novic

To bo najbolj prizadelo slovenske ribiče, ki imajo v hrvaškem delu svoje največje ribolovno polje. Po raziskovalni nalogi, ki so jo leta 1987 po ratifikaciji sporazuma med Italijo in Jugoslavijo o tako imenovanem ribolovnem četverokotniku v Tržaškem zalivu opravili strokovnjaki s portoroške morske biološke postaje in tedanjega raziskovalnega oddelka v Drogi, bi lahko na slovenskem koščku morja čez vse leto z globinsko povlečno mrežo ribarile le tri barke! Vse, kar bi bilo več, bi rušilo naravno ravnovesje, morskemu dnu pa bi grozilo, da z njega izgine vse življenje. Posledica tega bi bilo – počasno umiranje morja. Kam bodo odšli preostali?

Slovenski ribiči so imeli v hrvaškem delu svoje največje ribolovno polje. FOTOGRAFIJI: Iztok Umer

Po vseh mednarodnih predpisih imajo na voljo le odprto morje zunaj priobalnega pasu, vendar bi bil tak ribolov za mnoge predrag, druga možnost je, da bodo plačevali kotizacijo, ki jo bo hrvaška država kot dober gospodar vsekakor uvedla. Tretja možnost pa je, da se ribiči registrirajo na Hrvaškem. To bi tudi formalno pomenilo konec slovenskega gospodarskega morskega ribolova. V slovensko lužo bomo potem lahko mirno namakali le trnke.«