Pred 60 leti je umrl arhitekt Jože Plečnik

LJUBLJANA – Dan po prazniku svetih treh kraljev, 7. januarja 1957, je v svojem domu na Trnovem v Ljubljani umrl slovenski arhitekt Jože Plečnik. Rodil se je pa 23. januarja 1872 na ljubljanskem Gradišču, nedaleč od slovite gostilne Pod lipco, očetu mizarju Andreju Plečniku, po rodu iz Hotedršice, in mami Heleni, dekliško Moljki ali Molki. S poklicnimi uspehi sta se odlikovala tudi Jožetova brata, starejši Andrej kot duhovnik in mlajši Janez kot zdravnik, patalog, anatom, profesor in trikratni dekan medicinske fakultete.

Zavestna ponižnost

Jože Plečnik je z zavestno ponižnostjo stremel k Bogu ne le s svojimi deli, ampak tudi zasebno, o čemer je sam na primer v pismu bratu Andreju pisal: »Moč in ponižnost naj vsadi v me, da bodo moja dela v čast Njegovo.« Njegova vodilna misel je bila: delati dobro za Boga in v njegovo slavo. Tako je tudi dal zapisati na zakristijski gong bogojinske cerkve.

Na poti v službo se je skoraj vsak dan ustavil v stolnici, kjer se je zatopil v molitev. Globoka vera je bila njegova stroga zasebna opredelitev, ki pa je po vojni zmotila vehementne oblastnike. Da bi preverjali njegovo lojalnost, so mu naročali partizanske spomenike. Ob zapovedani rdeči zvezdi je nanje vključeval – neveščemu očesu sicer bolj ali manj neopazno – tudi križ in druge krščanske simbole. Saj je splošno poznano, da je bila katoliške vere velika večina padlih partizanov. Ravnal je tako morda tudi skladno s svojo dediščino iz otroštva: ko so zvečer doma molili rožni venec, ga je oče vedno sklenil s prošnjo »Molimo za zdravo pamet!«

Prav zaradi njegove močne vere se Plečnikovi spoštovalci zavzemajo, da bi mu pripadla tudi čast oltarja, se pravi svetništva. Med uradnimi svetniškimi kandidati ga še ne najdemo, a že sama Plečnikova kandidatura bi bila lepa oddolžitev slovenski kulturni sferi nasploh. Kakor že bo, ostane desjtvo, da je dr. Anton Štrukelj, profesor dogmatike na Teološki fakulteti, pred desetimi leti, ob 50-letnici Plečnikove smrti, tedanjemu ljubljanskemu nadškofu metropolitu Alojzu Uranu oddal pismo s pobudo za začetek Plečnikove beatifikacije.

Pa ne bi bil Plečnik prvi arhitekt, delujoč v minulem stoletju, ki bi ga obžarel svetniški sij. Leta 2010 je bil med blažene prištet Antoni Gaudí, arhitekt barcelonske cerkve Sagrade Familie. Mimogrede omenimo, kar je javnosti malo znano, da si je Gaudí želel umreti v ubožnici. Ne da bi si zavestno klical usodo, je naneslo tako, da ga je lepega dne povozil tramvaj. Zaradi njegove revne obleke, saj ga reševalci niso prepoznali, so ga odpeljali v bolnišnico za reveže, kjer je po treh dneh umrl. Še v zadnji uri z Bogom na ustih.

Še kratko pojasnilo, zakaj je v vseh tradicijah, ne le krščanski, spominjanju namenjen smrtni in ne morda rojstni datum. Ker se človek rodi kot nepopisan list, enak z vsemi. Ob smrti pa človeška skupnost izgubi mojstra, slavnega po zaslugi svojih del.

Mariboru 
Plečnikovo kavarno

Leto 2017 je Plečnikovo leto. Med pripravljalnimi dogodki je v minulem oktobru v Mariboru v kapeli Jezusovega Srca na Ljubljanski cesti – ki jo je skupaj z arhitektom Maxom Czeikejem zasnoval Jože Plečnik –, v mojstrov spomin jezuitski kolegij Magis pripravil koncertni večer klasične glasbe. Mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl je v uvodnem pozdravu poudaril pomen vlaganja v mlade in veselje ob dejstvu, da se ravno Magisovi študentje povezujejo z mestom in mu vračajo. Veseli ga, da bodo pomagali pri promociji Plečnika v Mariboru, »kjer je manj znan kot v prestolnici«. Pohvalil jih je: »Dobro je, da ste izbrali Plečnika, ki je moral vložiti veliko energije, vztrajnosti in poguma, da je postal, kar je, obenem pa je vero živel s srcem in jo, tako kot svoje delo, jemal kot poslanstvo.«

Slavnostni govornik, dramatik in pisatelj Tone Partljič, pa je poudaril: »Kar je Plečnik storil na področju arhitekture, lahko primerjamo s Prešernovimi Poezijami. Oba sta brez predhodnikov dosegla evropske trende na najvišjem evropskem nivoju, kar je čudež.«

Po hudomušnosti sloveči Partljič je še dodal, da se veseli odprtja bodoče Plečnikove kavarne pri jezuitih, »povabiti prijatelje v novo intelektualno zbirališče v Mariboru« pa mu bo v čast.

Pater Peter Rožič, ravnatelj Jezuitskega kolegija Magis, je zaokrožil: »Veseli bomo, ko bosta ljudem odprta tako kapela kot kavarna, ko bodo ljudje, navdušeni nad Plečnikom in vsem, kar se tukaj dogaja, videli, da je vse to Božje delo.«

Zbrani so se po koncertu družili še ob Plečnikovi kavi, je zapisal kronist: »Tako so med prvimi lahko okušali napitek ter sladice iz bodoče Plečnikove kavarne, ki bo prav tako delovala pod okriljem jezuitov.«

Za podporo pri pripravi omenjega dogodka in načrtovanju kavarne so mariborski jezuiti še posebej hvaležni družini Fuisz iz ZDA. Magisovci pripravljajo več arhitekturnih tematskih večerov, konferenc in študijskih potovanj, vse z namenom, da bi javnosti predstavili doslej manj poznane razsežnosti Plečnikovega dela in življenja.