Pred Plečnikovo cerkvijo blagoslovili konje

Konjerejsko društvo Barje je prejšnjo nedeljo v Črni vasi pred Plečnikovo cerkvijo sv. Mihaela po maši organiziralo tradicionalni blagoslov konj. Na travniku se je do desete dopoldan zbralo 14 vpreg in ducat jahačic iz domicilnega društva iz treh občin, Brezovice, Škofljice in Ljubljane, prikasali pa so tudi prijatelji z domačije Gorc iz Selc pri Dobrniču v občini Tebnje.

Zbrane je pozdravil predsednik društva Marjan Trček, pevci cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Pavla Snoja pa so zapeli uvodno pesem. Blagoslov je opravil vaški župnik Mirko Simončič s svojimi ministranti, nato so kočijaži sedli na svoje kočije in zapravljivčke in konjiče pognali na paradno krožno vožnjo po travniku ter tako po svoje predstavili in podprli teden mobilnosti četrtne skupnosti Rudnik.

Občani, ki so stopili iz cerkve po dopoldanski maši, so torej imeli kaj videti. Člani društva so jih z veseljem popeljali krog ali dva. Voziti se s kočijo, ki jo vlečeta dva strumna konjiča, je zlasti za najmlajše pravo doživetje, zato so imeli kar veliko dela.

Konjerejsko društvo Barje je žal edino v Sloveniji, ki ima v svojem programu zapisano spodbujanje in vzrejo slovenskega hladnokrvnega konja, ta je avtohtona slovenska pasma. Na Ljubljanskem barju so namreč idealne naravne razmere za rejo konj, zato se je konjerejska kultura ohranila kljub traktorjem in sodobnim kmetijskim strojem.

V društvo je včlanjenih 42 konjerejcev, ki redijo stotnijo hladnokrvnih konj, skupno pa se po besedah Marjana Trčka na Barju še vedno pase čez 500 teh plemenitih živali. »Lahko rečem, da v eni uri naprežemo 12 kočij in izpeljemo najzahtevnejše prireditve, denimo ohcet v mestu med množico svatov, nevajenih konj, hkrati pa lahko zapeljemo na izlet tudi otroke.«

Vožnja s kočijo oziroma zapravljivčkom je danes, kot rečeno, nepozabno doživetje. A da konja naučite voziti, traja leta. Konji morajo biti vzgojeni, vajeni prometa, nenadnega poka, ne smejo se ustrašiti otroških pisanih balonov ali svetlikajočega se zmaja. »In tudi potem, ko vas konjiči na vajetih ubogajo, morate naloge z njimi ponavljati vsak dan, se z njimi intenzivno ukvarjati,« nam je pojasnila 16-letna dijakinja in kočijažinja Alja Trček, ki se konjarstva uči od svojega deda.

Kočijaža v tradicionalni opravi iz 19. stoletja v rdečem telovniku in z zglancanim klobukom je res lepo videti, a da konje dva konjarja očistita, pripravita in naprežeta v kočijo in da se vse sveti, traja od dve do tri ure.

Reja hladnokrvnih konj je zlasti v osemdesetih letih začela hitro zamirati, saj jih kmetje niso več potrebovali. Danes je v Sloveniji nekaj več kot 20.000 konj, od tega je več kot polovica, okoli 11.000, hladnokrvnih, največ je slovenske hladnokrvne pasme, ki se je razvila iz domačega kmečkega konja, manjši delež je posavcev. Danes so barjanski konjarji najbolj ponosni na to, da jim je v pičlih dvajsetih letih uspelo zbuditi konjeniško kulturo vprežnih konj, kar je, mimogrede, precej zahtevnejše od jahanja, čeprav seveda po drugi strani neprimerljivo.


Svoje veščine predstavljajo na prireditvah vse leto. Med drugim imajo odločbo, da smejo v poletni sezoni voziti turiste s konji po središču Ljubljane. Letos jim je to seveda preprečil koronavirus, zato je bil tudi blagoslov bolj skromen kot sicer.

Vsako leto aprila se z vpregami udeležijo čiščenja Barja in tako, na najbolj ekološki način, odvažajo smeti. Vsi udeleženci blagoslova so prejeli spominske medalje in kmečko malico.